Po 38. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo lahko Zagovornik vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Doslej je Zagovornik opravil oceno diskriminatornosti naslednjih predpisov:

Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti predpisov, na podlagi katerih so se učenci in dijaki zaradi epidemije 47 tednov šolali na daljavo. Ocenil je, da je zaprtje šol otroke in mladostnike postavilo v slabši položaj na podlagi njihove starosti v primerjavi z drugimi skupinami prebivalstva na področju dostopa do ustavne pravice do izobrazbe in šolanja iz 57. člena ustave. Ocenil je tudi, da je imelo zaprtje šol negativne posledice še posebej za ranljive skupine otrok in mladostnikov. Ukrepi so v primerjavi z drugimi prebivalci nesorazmerno prizadeli tudi starše in skrbnike šolajočih se otrok, ki so morali prevzeti skrb za izvajanje šolanja na daljavo, zlasti ženske. Zagovornik je zato vladi in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) priporočil, naj se v bodoče vzdržita dolgotrajnega zapiranja šol za vse.

Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti 101. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije covid-19 (PKP7). Obravnavani člen določa vrednost in pogoje pridobitve enkratnega solidarnostnega dodatka za otroke, rojene v času tik pred, med in leto po koncu epidemije novega koronavirusa, torej do 15. junija 2022. Zagovornik je ocenil, da predpis iz prejetja socialne ugodnosti neupravičeno izključuje tiste, ki imajo v Sloveniji začasno bivališče in v Sloveniji tudi prebivajo. Določa namreč, da lahko izredno pomoč prejmejo le upravičenci s stalnim bivališčem v Sloveniji. Tako po oceni Zagovornika nekatere osebe diskriminira na podlagi njihove osebne okoliščine stalnega prebivališča in državljanstva. Ker so žrtve diskriminacija otroci, gre po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo za hujšo obliko diskriminacije.

Zagovornik je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve priporočil, naj takoj prične s postopkom odprave diskriminatornosti zakona, v nasprotnem primeru bo glede na oceno o diskriminatornosti predpisa v skladu z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti.

Ministrstvo priporočila ni upoštevalo, zato je Zagovornik zahtevo za presojo ustavnosti 101. člena PKP7 tudi vložil. Ustavnemu sodišču je predlagal, naj zadevo obravnava prednostno, saj gre v obravnavani zadevi po oceni Zagovornika za hujšo obliko diskriminacije. Žrtev diskriminacije so namreč otroci, ki jim je izredna solidarnostna pomoč dejansko namenjena, diskriminacija pa je tudi množična. Ureditev je po oceni Zagovornika v neskladju z 2., 3.a, 8., 14., 15., 50., 53. in 56. členom Ustave, z nekaterimi členi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropske socialne listine, Mednarodnega pakta o socialnih, ekonomskih in kulturnih pravicah in Konvencije o otrokovih pravicah.

Dokumenti:

Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti prvega odstavka 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni covid-19, ki je veljal med 29. marcem in 8. aprilom 2021. Ocenil je, da so ukrepi v njem sicer zasledovali legitimen cilj, vendar so bili le delno ustrezni, ne nujno potrebni in niti sorazmerni. Zato je ocenil, da je bil omenjeni del odloka do nekaterih prebivalcev diskriminatoren. Uživanje ustavnih pravic do svobode gibanja, zasebne lastnine ter zasebnega in družinskega življenja je tem osebam onemogočil samo zaradi njihovega zdravstvenega stanja oziroma njihove narodnosti ali etničnega porekla in državljanstva.

Zagovornik načela enakosti je na podlagi dopisa Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije opravil oceno diskriminatornosti Odloka o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji in Uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2.Sindikat je zatrjeval diskriminacijo necepljenih delavcev zaradi obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT (prebolelost, cepljenost, negativen test) in navedel, da so delavci, ki se iz različnih razlogov še niso cepili, diskriminirani na različnih področjih.

Zagovornik je v okviru ocene presodil, da cepljenje ni kot spol, starost, barva kože in druge osebne okoliščine, ki si jih človek ne izbere sam, ampak je stvar osebne izbire posameznika. Ker (ne)cepljenost ni osebna okoliščina po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, je Zagovornik ocenil, da neenaka obravnava ljudi glede na to, ali so cepljeni ali ne, ne more biti diskriminacija.

Zagovornik je opravil oceno diskriminatornosti Zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (ZDPIDŠ). Predpis podrobneje ureja pogoje, po katerih lahko vrhunski športniki prejmejo poseben dodatek k pokojnini. Tako imajo športniki z medaljo s svetovnega prvenstva v olimpijski panogi ali disciplini pravico do dodatka k pokojnini. Gluhi športniki s primerljivim dosežkom pa ne. Po oceni Zagovornika so vrhunski gluhi športniki in negluhi športniki v primerljivem položaju, zato bi morali biti izenačeni tudi v pravicah. Zagovornik je ugotovil, da ureditev v ZDPIDŠ pomeni neposredno diskriminacijo gluhih športnikov.

Zagovornik načela enakosti je na podlagi 11 prijav domnevne diskriminacije opravil postopek ocene diskriminatornosti vladnega odloka o omejitvi gibanja, ki je veljal med 15. in 24. decembrom 2020. Odlok je poleg 13 vsebinskih izjem za prehajanje občinskih mej določil, da smejo meje med občinami znotraj nekaterih statističnih regij prehajati tudi osebe s pametnim telefonom in na njem nameščeno aplikacijo za slednje stikov z okuženimi s koronavirusom #Ostanizdrav. Prijavitelji diskriminacije so zatrjevali neenako obravnavo na podlagi starosti in premoženjskega stanja.

V oceni diskriminatornosti predpisa je Zagovornik s testom sorazmernosti ukrepa ocenil, da je bil cilj, ki ga je zasledovala vlada, legitimen. Način, kako je vlada poskušala dodatno zamejiti širjenje virusa, pa je bil po oceni Zagovornika le deloma ustrezen, saj cilja ni možno doseči zgolj z uporabo aplikacije. Ker aplikacije ne uporabljajo vsi, je Zagovornik še ocenil, da je uporaba aplikacije sicer lahko koristno, ne pa tudi nujno potrebno sredstvo za doseganje cilja zajezitve širjenja novega koronavirusa.

Zagovornik je zato sklenil, da ureditev iz 6. člena odloka ne more predstavljati izjeme od prepovedi posredne diskriminacije starejših oseb in oseb s slabšim premoženjskim stanjem (ter tudi oseb z določenimi invalidnostmi), ki nimajo pametnih telefonov oz. jih ne zmorejo uporabljati. Te osebe je odlok postavil v slabši položaj v primerjavi z drugimi – nesorazmerno jim je onemogočal, da bi tudi zanje veljala sprostitev gibanja med občinami, saj pogoja namestitve aplikacije zaradi svojih osebnih okoliščin starosti in premoženjskega stanja (ali tudi invalidnosti) niso mogli izpolniti. Odlok je bil zato diskriminatoren.
Glede na to, da odlok z diskriminatorno določbo ni več veljaven, je Zagovornik odločil, da ne bo podal zahteve za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče Republike Slovenije. Kljub temu pa je Vladi RS priporočil naj v prihodnje pri uvedbi ukrepov upošteva načelo enakih možnosti.

Dokumenti:

Zagovornik načela enakosti je na podlagi prijetih različnih sindikatov opravil oceno diskriminatornosti 21. in 22. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (PKP7), ki delodajalcu omogočata, da brez navajanja razlogov odpusti samo delavce, ki so dopolnili 60 let in imajo 40 let pokojninske dobe oziroma 65 let in 15 let pokojninske dobe.

Zagovornik je v postopku ocenil, da je takšna ureditev diskriminatorna in v neskladju z več členi ustave, saj posega v pravico do varstva pred neposredno diskriminacijo zaradi starosti pri odpuščanju in glede varnosti trajanja delovnega razmerja. Na Ustavno sodišče, ki dokončno odloči o tem, ali je predpis neskladen z ustavo ali ne, je podal zahtevo za oceno ustavnosti teh dveh členov PKP7.

Zagovornik je sicer že v parlamentarnem postopku sprejemanja tega interventnega zakona poslancem in vladi priporočil ponovno proučitev in izvedbo testa sorazmernosti takrat še predlagane ureditve.

Dokumenti:

Zagovornik je oceno diskriminatornosti Zakona o osebni asistenci izvedel na podlagi prijave osebe, ki ji je bila samo zaradi njene starosti zavrnjena pravica do pridobitve osebne asistence. Zanjo je zaprosila nekaj mesecev po dopolnjenem 65. letu.

Zagovornik načela enakosti je v postopku ocene diskriminatornosti ocenil, da ureditev različno ureja pravice oseb z invalidnostmi samo glede na to, koliko so stari. Za takšno različno obravnavo ni ustavno dopustnega razloga in je zato ureditev ocenil kot diskriminatorno.

Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je priporočil odpravo diskriminatorne obravnave in druge izboljšave Zakona o osebni asistenci.

Dokumenti: