Po 38. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo lahko Zagovornik vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Doslej je Zagovornik opravil oceno diskriminatornosti naslednjih predpisov:

Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti osmega odstavka 18. člena zakona o mednarodni zaščiti. Ta določa, da se zakoniti zastopnik mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito brez spremstva lahko razreši, ko o varovancu pristojnim organom ne izda informacij, ki bi temu lahko škodile v postopku pridobivanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Zagovornik je ocenil, da je predpis diskriminatoren. Ureditev je z možnostjo razrešitve zakonitega zastopnika v primeru zadrževanja določenih informacij zakonitemu zastopništvu odvzela osnovni namen, ki je vzpostaviti zaupno razmerje med zastopnikom in varovancem in zasledovati varovančeve največje koristi. Razrešitev zakonitega zastopnika je ob tem predvidena samo v postopkih mednarodne zaščite. V postopku ocene diskriminatornosti predpisa ministrstvo za notranje zadeve ni uspelo dokazati, da bi morali ureditev obravnavati kot dovoljeno izjemo od prepovedi diskriminacije. Zagovornik je zato ocenil, da ureditev v slabši položaj neupravičeno postavlja varovance na podlagi njihove osebne okoliščine statusa prosilca za mednarodno zaščito in posredno zaradi osebnih okoliščin državljanstva in etnične pripadnosti. Varovanci zakonitih zastopnikov so samo v postopkih mednarodne zaščite obravnavani slabše kot varovanci v drugih postopkih. Zagovornik je ministrstvu priporočil, naj diskriminacijo odpravi s spremembo zakonodaje.

Dokumenti:

Zagovornik načela enakosti je ocenil, da je 7. člen zakona o volitvah v državni zbor diskriminatoren do oseb z intelektualnimi in psihosocialnimi invalidnostmi. Po oceni organa za varstvo pred diskriminacijo ureditev neupravičeno omogoča odvzem volilne pravice samo osebam s temi osebnimi okoliščinami. Izključno zanje predvideva možnost odvzema volilne pravice glede na izvedensko oceno njihove zmožnosti razumeti namen, pomen in učinek volitev, medtem ko se pri ostalih državljanih teh zmožnosti niti ne ocenjuje. Zagovornik je ocenil, da takšna različna obravnava ni upravičena in da ne more biti obravnavana kot izjema od prepovedi diskriminacije. Ukrep namreč ni ne ustrezen, ne edini možen in niti sorazmeren način doseganja legitimnosti volitev in preprečevanja zlorab pri oddaji glasov. Ministrstvu za javno upravo je priporočil odpravo diskriminacije s spremembo zakona.

Dokumenti:

Zagovornik načela enakosti je ocenil, da je zakon o glasbenih šolah diskriminatoren. V njem manjka določilo, da je treba otrokom s posebnimi potrebami, ki bi radi v glasbeno šolo, omogočiti ustrezne prilagoditve pri opravljanju sprejemnih izpitov. Šele ob uvedbi takšnih prilagoditev bi te otroke izenačili z vrstniki brez invalidnosti. Zagovornik je ministrstvu za izobraževanje priporočil, naj diskriminacijo odpravi.

Dokumenti:

Zagovornik je ocenil, da je možnost razrešitve svetovalcev za begunce v primerih, ko bi se izkazalo, da pristojnim organom niso razkrili podatkov, ki bi njihovim strankam lahko škodili, diskriminatorna. Zaradi te ureditve iz 9. člena zakona o mednarodni zaščiti je pravica do učinkovitega pravnega varstva v pritožbenih postopkih zagotovljena le prosilcem za mednarodno zaščito, ki si lahko plačajo odvetniške storitve. Ureditev tako po oceni Zagovornika povzroča neupravičeno slabšo obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi njihovega premoženjskega stanja. Ministrstvu za notranje zadeve je priporočil odpravo diskriminacije s spremembo predpisa.

Dokumenti:

Zagovornik načela enakosti (v nadaljevanju: Zagovornik) je prejel pisanje predlagatelja, ki meni, da je bil diskriminiran na podlagi starosti pri podeljevanju občinskih žepnin. Predlagatelj se primerja s študenti medicine/veterine, za katere je določena višja starost, oz. s študenti, ki so rojeni istega leta kot on in v času vložitve vloge še niso dopolnili 25 let.

Zagovornik ocenjuje, da v tej zadevi ne gre za nedopustno diskriminacijo. Kljub temu, da je starost ena izmed izrecno naštetih osebnih okoliščin po ZVarD, je Zagovornik ocenil, da je v primeru dodeljevanja občinske žepnine starostna omejitev prestala test sorazmernosti, zaradi česar gre za izjemo od prepovedi neposredne diskriminacije po 13. členu ZVarD.

Dokumenti:

Zagovornik je prejel pobudo za oceno diskriminatornosti ureditve pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (DPP) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Pobudnica je navedla, da v njenem društvu že več let opozarjajo na diskriminatorno ureditev pravice do DPP. Ta do 18. leta starosti pripada zgolj slepim in slabovidnim otrokom in mladostnikom. Otroci s posebnimi potrebami, ki so zaradi svoje oviranosti prav tako odvisni od tuje pomoči za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb in imajo podobne ali pa celo večje težave, pa pravice do DPP pred dopolnjenim 18. letom starosti nimajo, ker niso slepi ali slabovidni. Ko pa ti otroci dosežejo starost 18 let, jim ta pravica pripada po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Pobudnica je opozorila, da naj bi se na tak način ustvarila privilegirana in deprivilegirana skupina otrok s posebnimi potrebami. Zagovornik je ocenil, da je peti odstavek 100. člena ZPIZ-2 diskriminatoren do vseh videčih mladoletnih oseb, ki so zdravstveno zavarovane po drugih zavarovancih zavoda ali upokojencih in ki prav tako kot slepe osebe potrebujejo za opravljanje svojih osnovnih življenjskih potreb pomoč druge osebe ter bi zato lahko bile upravičene do DPP. Zagovornik je na pristojne organe naslovil priporočilo za odpravo pravne praznine v ZPIZ-2 oziroma v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki ureja dodatek za nego otroka na način, da bi tudi postali otroci s posebnimi potrebami v primerljivem položaju kot so slepi, postali upravičeni do DPP oz. do ustrezno povišanega dodatka za nego otroka.

Dokumenti:

Zagovornik je prejel pobudo, v kateri posameznici navajata domnevno diskriminatorno ureditev pri upokojevanju državljanov s končano poklicno izobrazbo. Navajata, da je za pridobitev starostne pokojnine potrebno hkrati izpolniti pogoja starosti in pokojninske dobe. V primeru, da se je posameznik zaposlil pred dvajsetim letom starosti, doseže 40 let delovne dobe pred starostjo 60 let. Ker se v tem primeru starostna meja za upokojitev ne zniža, je posameznik primoran delati več kot 40 let, če se želi upokojiti s polno pokojnino. Predlagateljici sta 40 let delovne dobe pridobili pred dopolnjenim 60. letom starosti, vendar se jima starostna meja ne zniža veliko, ker se za znižanje starostne meje ne upošteva čas zaposlitve med 18. in 20. letom. Sami sta začeli z delom nekaj pred 18. letom, tako da se jima posledično pri znižanju starostne meje upošteva vključenost v zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom, nato pa šele po 20. letu. zatrjevali sta diskriminacijo, saj morata za pridobitev polne starostne pokojnine delati več kot 40 let. Zagovornik je ocenil, da ureditev iz 27. in 28. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ne pomeni diskriminacije. Takšna ureditev zasleduje legitimen cilj zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema z namenom zagotavljanja uresničevanja pravic zavarovancem, ki šele vstopajo v zavarovanje, na podlagi načela medgeneracijske solidarnosti. Znižanje starostne meje za upokojitev s 65 let na 60 let za tiste, ki že pred 65. letom starosti dopolnijo pokojninsko dobo 40 let, že predstavlja prilagoditev za osebe, ki so se zgodaj vključile na trg dela.

Dokumenti:

Zagovornik je prejel predlog za obravnavo Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19. Po določbi 4. točke prvega odstavka 7. člena odloka se vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno na domu in brez PCT pogoja dovoli tudi »čezmejnemu delovnemu migrantu, ki ima delovno razmerje v eni od držav članic Evropske unije ali drugi državi schengenskega območja in ki ima prebivališče v razdalji največ 10 km zračne črte od skupne mejne črte Republike Slovenije in sosednje države, in se vrača v petih dneh po prehodu meje«. Predlagatelj je izrazil prepričanje, da je s to omejitvijo diskriminiran zaradi kraja bivanja. Ima namreč začasno prebivališče v Zagrebu, ki je več kot 10 km oddaljen od meje, in se vsak dan vozi na delo v Slovenijo. Zagovornik je ocenil, da predpis ni diskriminatoren glede na kraj bivanja. Območje obmejnega pasu v širini 10 km ni bilo določeno arbitrarno, saj je obmejno območje podobno določeno v prvem odstavku 24. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Prebivalci s prebivališčem v obmejnem pasu zato niso v primerljivem položaju kot prebivalci s prebivališčem zunaj obmejnega pasu. Dopustno je, da je ugodnost prehajanja meja brez pogoja PCT in brez karantene podeljena prebivalcem, ki živijo v obmejnem območju, drugim prebivalcem pa ne. Slednji pa tudi niso v diskriminiranem položaju, če morajo izponjevati pogoj PCT za prehajanje meje brez karantene. Skladno s svojimi preteklimi ocenami diskriminatornosti je Zagovornik ocenil, da je PCT pogoj zasnovan tako, da lahko izpolni vsakdo. Glede na navedeno omenjenih določb v odloku ni ocenil kot diskriminatornih.

Dokumenti: