Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti 101. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije covid-19 (PKP7). Obravnavani člen določa vrednost in pogoje pridobitve enkratnega solidarnostnega dodatka za otroke, rojene v času tik pred, med in leto po koncu epidemije novega koronavirusa, torej od 1. januarja 2020 do 15. junija 2022. Zagovornik je ocenil, da predpis iz prejetja socialne ugodnosti neupravičeno izključuje starše novorojencev, ki imajo v Sloveniji začasno bivališče in v Sloveniji tudi prebivajo. Določa namreč, da lahko izredno pomoč prejmejo le upravičenci s stalnim bivališčem v Sloveniji. Tako po oceni Zagovornika nekatere osebe diskriminira na podlagi njihovih osebnih okoliščin stalnega prebivališča in državljanstva. Ker so žrtve diskriminacije otroci, gre po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo za hujšo obliko diskriminacije.

Zagovornik načela enakosti je že konec decembra 2020, ko je vlada predlagala sprejetje PKP7, s priporočilom naslovil tudi člen predloga zakona, v katerem je bila enkratna izredna pomoč ob rojstvu otroka predvidena le za starše novorojencev s stalnim bivališčem v Sloveniji.

Vladi je takrat med drugim priporočil, naj med upravičence poleg staršev otrok uvrsti tudi druge osebe in posvojitelje po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, in naj bodo med upravičenci tudi starši novorojencev z začasnim prebivališčem v Sloveniji in ki v Sloveniji dejansko prebivajo. Vlado je opozoril, da bi uveljavitev predlagane ureditve, če je ne bi spremenili, lahko povzročila diskriminacijo na podlagi državljanstva.

Vlada je priporočilo delno upoštevala in krog upravičencev razširila, v sprejetem zakonu pa je v 101. členu ostala omejitev, da je izredna solidarnostna pomoč ob rojstvu otroka namenjena le staršem novorojencev s stalnim bivališčem v Sloveniji. Zagovornik je zato začel postopek ocene diskriminatornosti tega dela predpisa, v katerem je ocenjeval, ali bi lahko sprejeta ureditev pomenila neposredno diskriminacijo zaradi osebne okoliščine stalnega prebivališča in posredno diskriminacijo zaradi osebne okoliščine državljanstva.

V postopku ocene je ugotovil, da ureditev dejansko različno obravnava starše in druge upravičence do izredne pomoči ob rojstvu otroka s stalnim bivališčem v Sloveniji v primerjavi s starši novorojencev, ki imajo v Sloveniji začasno bivališče in v Sloveniji tudi dejansko prebivajo. Ti so sicer upravičeni do rednih družinskih prejemkov po Zakonu o starševstvu in družinskih prejemkih, do nove ugodnosti, ki je po oceni Zagovornika prav tako družinska dajatev, pa ne.

Zagovornik je zato v oceni preveril, ali bi ugotovljena neenaka obravnava staršev novorojencev na podlagi tega, ali imajo stalno ali začasno bivališče v Sloveniji, lahko predstavljala izjemo od prepovedi diskriminacije, kot jo določa 13. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo. To je preveril s testom sorazmernosti, s katerim je ocenil, ali je bil sprejeti ukrep legitimen in ali je bila določitev pogoja stalnega bivališča za pridobitev solidarnostne pomoči ob rojstvu otroka ustrezen, edini možen in sorazmeren ukrep za doseganje tega cilja.

Zagovornik je ocenil, da je bil ukrep legitimen, saj je upravičeno zasledoval, da bi izredno pomoč prejeli le starši otrok, ki dejansko živijo v Sloveniji.

Ocenil je, da je bila določitev pogoja stalnega bivališča ustrezno sredstvo za doseganje zastavljenega cilja, saj naj bi stalno bivališče zagotavljalo, da oseba dejansko živi v Sloveniji.

Ni pa bilo po oceni Zagovornika uporabljeno sredstvo edino možno oziroma nujno potrebno za doseganje cilja, saj je za to obstajal milejši ukrep, ki bi k cilju prispeval enako učinkovito: med upravičence bi lahko dodali tudi starše novorojencev, ki imajo v Sloveniji začasno bivališče in v Sloveniji tudi dejansko prebivajo.

Zagovornik je tako tudi ocenil, da za te osebe ta del predpisa ni bil sorazmeren, saj so negativne posledice prevladale nad domnevnimi koristmi ureditve, kot jih je v postopku ocene diskriminatornosti Zagovorniku navedla vlada. Ta je pojasnila, da je bil pogoj stalnega bivališča v zakonu uveden zato, da ne bi bilo treba preverjati, ali nekdo v Sloveniji zares živi ali ne, in bi tako družine sredstva prejele čim prej. Zagovornik tega ni mogel upoštevati kot legitimen argument, saj je ugotavljanje, ali oseba dejansko prebiva na svojem stalnem oziroma začasnem prebivališču, potrebno v obeh primerih, če se namerava dosledno preverjati izpolnjevanje pogojev za pridobitev solidarnostne pomoči.

Zagovornik je tako sklepno ocenil, da ukrep ne more biti obravnavan kot izjema od prepovedi diskriminacije in je torej 101. člen PKP7 diskriminatoren. Osebe neenako obravnava na podlagi njihovih osebnih okoliščin stalnega prebivališča in državljanstva. Krni jim pravice na področju socialnih ugodnosti.

V oceni je med drugim navedel, da so na področju družinskih dajatev v okviru prava Evropske unije prepovedane kakršnekoli oblike diskriminacije. Opozoril je tudi na to, da se s predvideno pomočjo ob rojstvu otroka ščiti otroka, otrokove pravice pa pripadajo enako vsem otrokom, ne glede na to, ali imajo stalno ali začasno prebivališče.

Zagovornik je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve priporočil, naj takoj prične s postopkom odprave diskriminatornosti zakona, v nasprotnem primeru bo glede na oceno o diskriminatornosti predpisa v skladu z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti.

To je le kratek povzetek ocene, ki je dostopna prek http://www.zagovornik-rs.si/ocene-diskriminatornosti.

Dokumenti: