Zagovornik načela enakosti je ob dnevu človekovih pravic nagovoril mlade literarne, likovne in fotografske nagrajence

Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je bil slavnostni govorec na proslavi ob dnevu človekovih pravic, 12. 12. 2017, ki ga je organiziralo društvo za Združene narode za Slovenijo. Sledila je podelitev za izbrana otroška likovna, literarna in fotografska dela. Ob tem je zagovornik poudaril: »Če še ne veste kaj boste počeli, tega nikar ne jemljite preresno, predvsem pa ne obupajte. Tisto, kar si včasih želimo, morda še ne obstaja in smo zato mi tu, da stvari udejanjimo. Vaši prispevki, likovni, literarni, fotografski so način kako razmišljat o tem kako bi lahko bil svet drugačen in so eden izmed vidikov kako ozaveščati kaj so človekove pravice.« 

»Spoštovani predsednik društva za Združene narode za Slovenijo, prof. dr. Bojko Bučar, spoštovane drage nagrajenke in nagrajenci, starši ter seveda članice in člani društva Združenih narodov Slovenije. Zelo sem počaščen, da lahko danes spregovorim nekaj besed o instituciji s katere prihajam, o Zagovorniku načela enakosti, ki se prav tako kot Združeni narodi posveča človekovim pravicam. 

Od svojega šestega razreda osnovne šole pa do njenega konca sem bil tudi sam član društva Združenih narodov. Današnja priložnost mi je priklicala spomine na tiste dni. Spominjam se, kako smo se s sošolkami in sošolci posvečali vprašanjem, ki jih je društvo odpiralo in o njih intenzivno diskutirali. Med poukom smo gledali raznolike diapozitive iz celega sveta in imeli poučna predavanja o razmerah v svetu. Ustroj in delovanje Združenih narodov sem tako spoznal že kot mlad osnovnošolec.  

Preko društva za Združene narode za Slovenijo smo pomagali zbirati prispevke pomoči potrebnim vrstnikom, ki so živeli v bistveno slabših življenjskih okoliščinah, kot mi. Še do danes mi je v spominu ostal eden izmed vrstnikov za katerega smo v naši šoli zbirali prispevke. Spominjam se, da je živel v Tržiču in bil je na invalidskem vozičku. Njegova želja je bila, da bi imel televizijo s teletekstom. Za tiste, ki ne veste kaj teletekst je, naj povem, da je bil takrat zelo priljubljeno orodje za branje različnih informacij preko televizije. Tako kot je danes internet, le da je teletekst bil veliko manj interaktiven, sploh pa bistveno manjši v obsegu informacij, ki jih je ponujal uporabniku. 

Po končanem zbiranju prispevkov smo se s takratnim ravnateljem odpravili spoznat Roberta, invalidnega dečka, ki je bil zelo vesel našega prispevka – televizorja s teletekstom. Šele ko sem Roberta spoznal v živo, sem se spomnil za kaj smo vse to sploh počeli. Takrat sem se preveč vživel v vlogo razrednega tajnika in pozabil za koga se ves ta denar zbira. Izkušnja me je naučila, kako zelo pomembno je, da večkrat pomislimo na druge in da včasih tudi spoznamo tiste, ki so naše pomoči potrebni. Predvsem pa mi je dala vedeti, da lahko s skupnimi močmi v življenju naredimo velikega lepega za druge. 

Nekateri izmed vas tu ste literarni nagrajenci. Morali ste napisati spis o tem kaj bi v življenju radi postali. Sam sem bil eden redkih v razredu, ki tega takrat še nisem vedel. Zaradi tega sem bil večkrat v zadregi in sem se moral pogosto zagovarjati, ker učiteljici nisem znal pojasnit kaj bi me zares zanimalo. Na nek način sem imel prav, ko nisem vedel kaj bi poklicno počel v življenju, saj danes že eno leto delam v popolnoma novi instituciji, ki še pred dvema letoma ni obstajala. Iz svoje izkušnje bi vam rad povedal, da če še ne veste kaj boste počeli, tega nikar ne jemljite preresno, predvsem pa ne obupajte. Tisto, kar si včasih želimo morda še ne obstaja in smo zato mi tu, da stvari udejanjimo. 

Naj vam na hitro predstavim svoje delo zagovornika načela enakosti. Verjetno ste že slišali za Varuhinjo oz. varuha človekovi pravic. Ker je Slovenija članica Evropske unije in ker imajo vse članice podobne inštitucije, smo tudi v Sloveniji ustanovili samostojni organ in ga poimenovali Zagovornik načela enakosti. Ta se še posebej ukvarja z obravnavo diskriminacije, ki pomeni neenakopravno obravnavo ljudi. Na primer, če bi rekli, da določenih poklicev ženske ne smejo opravljati, ampak samo moški, bi bil to primer diskriminacije, saj bi kar polovici sveta prepovedali opravljati nekatere poklice. Svet bi prikrajšali za nešteto dobrih kirurginj, pravnic, sodnic, ali pa voznic avtobusa. 

Ker vemo, da včasih v družbi obstajajo tradicionalna pravila, ki celo opravičujejo diskriminacijo, češ da neko delo ali da neki poklic ni za koga, imamo institucije kot je ta, ki spominjajo na to, da so si vsi ljudje enakopravni. Enakopravnost pomeni, da si posamezniki lahko sami izberejo poklic, da imajo dostop do izobrazbe in da si lahko sami izberejo poklicno pot. Ne smemo in ne moremo pristajati na to, da bi nam kdo rekel vi pa se pa ne smete šolati. Vsi ljudje imajo pravico do šolanja. In ker na svetu stvari ne potekajo tako in na to večkrat pozabljamo, je pomembno, da nas takšne institucije, kot je institucija Zagovornika načela enakosti na to opominjajo. Poleg tega se odlični vzori dogajajo hkrati na mnogih koncih sveta in mi preko primerov dobrih praks to poskušamo predstaviti tudi slovenskem prostoru. 

Naj povem še na en drug način, kaj je to enakopravnost in diskriminacija. Torej posebna okoliščina, zakaj nekdo ne bi nečesa mogel nečesa delat, področje, poklic, šola, dostop do zdravnika, kje bi mu morali dati enake pravice in kako se včasih zgodi, da enakih pravic nima. Torej na primer, da nekateri lahko pridejo do zobozdravnika, drugi pa ne. Nekateri si ga lahko plačajo, lahko uredijo svoje zobe, drugi pa ne, ker nimajo dovolj denarja, proti takšnim in seveda še različnim drugim primerom se zavzema ta naša nova inštitucija, ki pa se sedaj še gradi in je na svojem začetku. Obstajajo načini kako bo z zakonom mogoče, tiste ki nas bodo diskriminirali, pozvati da prenehajo. To je tisti negativni del, to je tako kot pač vsi dobro veste, ko v šoli obstajajo neke kazni, ki se jih bojiš in se jim izogibaš, da bi jih dobil. Tisto kar je pomembno je ta pozitivni vidik, da iščemo razloge zakaj je nekaj prav in dobro. O tem se je zelo pomembno pogovarjat. 

In vaši prispevki, likovni, literarni, fotografski so način kako razmišljat o tem, kako bi lahko bil svet drugačen. So eden izmed načinov kako ozaveščati kaj so človekove pravice. Zato bom za zaključek zaželel, da v življenju še naprej pogumno nadaljujete z izražanjem svojih idej, misli in z solidarnostjo do tistih, ki nimajo enakih možnosti kot mi sami. Hvala vam, za vaše delo in veliko sreče.«

2018-05-11T12:03:51+00:0012.12. 2017|