Pristojnosti in naloge Zagovornika načela enakosti določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo.

Zagovornik je pristojen za varstvo pred diskriminacijo v javnem in zasebnem sektorju, v določenih primerih lahko pred neenako obravnavo varuje tudi pravne osebe.

Zagovornik nudi informacije, svetovanje in zagovorništvo vsem, ki menijo, da so bili diskriminirani.

Pogoj, da bi bil Zagovornik pristojen za določen primer, je, da se je  neenaka obravnava zgodila zaradi spola, narodnosti, rase ali etničnega porekla, starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti, starševstva, nosečnosti in drugih  osebnih okoliščin neenako obravnavane osebe. Šele v teh primerih namreč lahko govorimo o diskriminaciji, kot jo opredeljuje Zakon o varstvu pred diskriminacijo, na podlagi katerega deluje Zagovornik načela enakosti.

Zagovornik sprejema prijave domnevnih žrtev diskriminacije in v uradnem postopku ugotavlja diskriminacijo. Žrtvam zagotavlja neodvisno pomoč pri uveljavljanju njihovih pravic v upravnih in sodnih postopkih, povezanih z diskriminacijo, sodeluje v sodnih postopkih zaradi diskriminacije z zastopanjem ali spremljanjem diskriminirane osebe v sodnih postopkih. Zagovornik ocenjuje tudi diskriminatornost predpisov in lahko vloži tudi zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov.

Izjemno obširna naloga Zagovornika je spremljanje stanja diskriminacije v državi. Za ta namen izvaja neodvisne študije, raziskave, analize in izmenjuje znanje z domačimi in evropskimi organi za enakost.

Na podlagi vsega naštetega daje Zagovornik pristojnim tudi priporočila za odpravo diskriminacije in priporočila za preprečevanje diskriminacije. Priporočila za odpravo diskriminacije daje na podlagi ugotovljene diskriminatornosti predpisov ali na podlagi ugotovljene diskriminatornosti določenega ravnanja, kar presoja v postopku ugotavljanja diskriminacije. Priporočila za preprečevanje diskriminacije pa daje ob sprejemanju oziroma spreminjanju zakonodaje in za spodbujanje enake obravnave.

O vsem tem in o diskriminaciji na splošno Zagovornik tudi obvešča in osvešča javnost. To počne z objavljanjem neodvisnih poročil in drugih informacij na spletni strani, družabnih omrežjih, z  zgibankami,  terenskimi obiski, na sejemskih prireditvah, z nastopanjem v medijih.

Naloge in pristojnosti so podrobneje opisane v nadaljevanju.

Delo Zagovornika na področju spodbujanja enakopravnosti in preprečevanja diskriminacije je raznoliko. Dejavnosti so razdeljene na več delovnih sklopov.

Najobsežnejši delovni sklop zajema beleženje, opazovanje in spremljanje diskriminacije. Sem sodijo:

  • Notranja statistika organa, poizvedbe, svetovanja, pomoč, podpora, spremljanje medijev, prejete pobude, vprašanja in podobno,
  • spremljanje in analiza dela inšpekcij,
  • spremljanje diskriminacije, kakor jo obravnavajo in zaznavajo drugi državni organi,
  • spremljanje in beleženje preventivnih ukrepov, ki jih izvajajo ministrstva in drugi državni organi,
  • preučevanje obstoječih in novih zakonodajnih postopkov in podajanje mnenj (po vsebinah in učinkih),
  • beleženje dela Evropskega sodišča za človekove pravice, domače in mednarodne sodne prakse,
  • pristopanja k in izvajanje obveznosti po mednarodnih pogodbah, sporazumih in konvencijah, zbirka opažanj in tem,
  • spremljanje tem (okoliščine, področja, oblike).

Drugi sklopi se navezujejo na:

  • Raziskave in poizvedbe po osebnih okoliščinah, področjih in oblikah diskriminacije ter druge povezane raziskave (javnomnenjske),
  • vzpostavitev in ohranjanje dialoga s ključnimi nevladnimi organizacijami ter diskriminiranimi skupinami in z državnimi institucijami,
  • pripravo mnenj in priporočil
  • ozaveščanje splošne javnosti in skupin po osebnih okoliščinah, področjih in oblikah diskriminacije z namenom preventive in odprave diskriminacije ter nestrpnosti in spodbujanje raznolikosti ter dobrih odnosov med različnimi skupinami v družbi,
  • izobraževanje splošne javnosti in skupin po osebnih okoliščinah, področjih in oblikah diskriminacije in po subjektih ter skupinah.
  • sodelovanje 
  • mednarodno sodelovanje in izmenjava v okviru Equineta, Sveta Evrope, Evropske komisije, Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), Organizacije združenih narodov (OZN), diplomatskih predstavništev in bilateralnega sodelovanja,
  • izdelava rednih in posebnih poročil.

Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 1. členu določa namen zakona – to je varstvo vsakega posameznika in posameznice pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino. Osebne okoliščine, ki so lahko podlaga za diskriminacijo, so poleg naštetih tudi nosečnost, starševstvo, zdravstveno stanje, barva kože in podobno.

Zakon določa varstvo pred diskriminacijo zaradi različnih osebnih okoliščin na področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju.

Vsakdo, ki meni, da je utrpel diskriminacijo, lahko Zagovorniku načela enakosti poda Predlog za obravnavo diskriminacije.

Zagovornik nudi žrtvam diskriminacije neodvisno pomoč, in sicer v obliki pomoči pri podajanju pobud; informiranja o diskriminaciji in pravnem varstvu pred diskriminacijo; svetovanja in pravne pomoči pri uveljavljanju posameznikovih pravic v zvezi z varstvom pred diskriminacijo v postopkih, povezanih z diskriminacijo (npr. katere pravne poti ima na voljo posameznik in kako jih uporabi pred drugimi državnimi organi).

Zagovornik načela enakosti lahko v specifičnih primerih tudi zastopa diskriminirano osebo v sodnih postopkih oziroma jo v sodnih postopkih spremlja, če ga diskriminirana oseba za to pooblasti oziroma s tem soglaša. Zagovornik načela enakosti odločitev o tem, ali bo v določenem primeru sodeloval v sodnem postopku, sprejme zlasti glede na: strateške prioritete, naravo primera, lastne kadrovske in finančne zmožnosti in ugotovitve v konkretnem primeru ugotavljanja diskriminacije. Navedeno Zagovornik načela enakosti oceni za vsak primer posebej.

Zagovornik skladno z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo vodi postopke ugotavljanja diskriminacije in opravlja nekatere naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem tega zakona.

S postopkom ugotavljanja diskriminacije prične na podlagi podane pobude diskriminirane osebe, lahko pa tudi po uradni dolžnosti, če je o obstoju diskriminacije seznanjen na podlagi anonimnega predloga, predloga tretje osebe ali na drug način.

Osebe, ki menijo, da so bile diskriminirane, lahko podajo predlog za obravnavo diskriminacije.

Dokument:

Potem ko Zagovornik prejme tako pobudo ali pa ugotavljanje diskriminacije začne po uradni dolžnosti, jo obravnava na podlagi Zakona o upravnem postopku.

Vsak predlog za obravnavo diskriminacije najprej prouči in oceni, ali je izpolnjeno trditveno breme. To pomeni, da preveri:

  • ali so podana dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije;
  • ali je navedena osebna okoliščina, zaradi katere naj bi šlo za slabšo obravnavo;
  • ali je obravnava, zaradi katere je vložen predlog za obravnavo, takšne narave, da posega v pravice, svoboščine, ugodnosti ali pravne koristi ter
  • ali obstaja vzročna zveza med osebno okoliščino in slabšo obravnavo.

Če v prijavljeni zadevi ni mogoče določiti ene ali več osebnih okoliščin, ki naj bi bile razlog za neenako obravnavo, zelo verjetno ne gre za diskriminacijo, ampak morda za druge nepravilnosti, za katere pa so pristojni drugi organi.

O diskriminaciji namreč lahko govorimo šele, ko so podlaga za določeno krivično ravnanje osebne okoliščine osebe, ki je bila neprimerno ali slabše obravnavana.

To pomeni, da je bil nekdo slabše obravnavan samo zaradi tega, ker je moški ali ženska (osebna okoliščina spola), ker je določene narodnosti (osebna okoliščina narodnosti), ker ima drugačno barvo polti od večine v določenem okolju (osebna okoliščina rase ali etničnega porekla), ker ne zna jezika določenega okolja (osebna okoliščina jezika), ker je kristjan, musliman ali pripadnik kakšne druge vere (osebna okoliščina vere ali prepričanja), ker ima določene invalidnosti (osebna okoliščina invalidnosti), zaradi njegovih let (osebna okoliščina starosti), ker se zaljublja v osebe istega spola (osebna okoliščina spolne usmerjenosti), ker je kljub telesnim značilnostim, ki jih pripisujemo moškemu ali ženskemu spolu, njegovo ali njeno vedenje bolj podobno vedenju, ki ga pripisujemo drugemu spolu (osebna okoliščina spolne identitete in spolnega izraza), ker je nekdo brezdomec (osebna okoliščina družbenega položaja), ker je nekdo reven (osebna okoliščina premoženjskega stanja), ker ima določeno izobrazbo (osebna okoliščina izobrazbe), zaradi nosečnosti, starševstva in podobno.

Pri vložitvi pobude za začetek obravnave diskriminacije je zato zelo pomembno navesti osebne okoliščine, ki so bile razlog za določeno neenako obravnavo.

Če menite, da ste bili diskriminirani, lahko odgovore na vaša vprašanja najdete tudi med primeri, v katerih je Zagovornik že odločil.

Zagovornik in pristojne inšpekcije opravljajo inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb Zakona o varstvu pred diskriminacijo in drugih zakonov glede prepovedi posameznih oblik diskriminacije.

Po izvedenemu inšpekcijskem nadzoru lahko Zagovornik izda odločbo, s katero odredi odpravo nepravilnosti, ugotovljenih pri izvajanju inšpekcijskega nadzora; predlaga sprejetje ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje diskriminacije oziroma odpravo posledic diskriminacije in prepove nadaljnjo diskriminacijo. Če presodi, da izdaja odločbe ne bi bila smiselna, lahko primer takoj odstopi pristojni inšpekciji, da začne postopke o prekršku.

Če Zagovornik oceni, da je kakšen zakon ali drug predpis diskriminatoren, lahko začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, oziroma lahko o tem obvesti predlagatelja postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa je pravno sredstvo, s katerim se v postopku pred Ustavnim sodiščem uveljavlja neskladnost zakona z ustavo ali neskladnost podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo ali zakonom.