Zagovornik načela enakosti je po uradni dolžnosti obravnaval vprašanje, ali zavrnitev pokopa žrtev vojnih in povojnih pobojev romske narodnosti na Pokopališču Žale pomeni diskriminacijo v smislu Zakona o varstvo pred diskriminacijo (ZVarD). Po pridobitvi informacij od vseh relevantnih akterjev in po preučitvi vseh dejstev in dokazov je Zagovornik v upravnem postopku izdal ugotovitveno odločbo, s katero diskriminacije ni ugotovil. V nadaljevanju so navedeni razlogi za odločitev.

Zagovornik je v postopku pridobil informacije od javnega podjetja Žale d.o.o. ter od Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki deluje v okviru Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), Zagovorniku pa je tretja oseba posredovala tudi dokument Mestne občine Ljubljana (MOL) v zvezi s tem vprašanjem.

Zagovornik je postopek ugotavljanja diskriminacije začel po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 34. člena ZVarD. Za obravnavo po uradni dolžnosti Zagovornik ni pridobival soglasja diskriminiranih oseb, saj je šlo v zadevi za vprašanje diskriminacije pokojnikov. Prav tako je Zagovornik primer ocenil kot splošno pomemben za razjasnitev vprašanj varstva pred diskriminacijo. Ker se žrtve za svoje pravice z namenom ugotavljanja diskriminacije ne morejo zavzeti, je toliko bolj pomembno, da je to v okviru zakonskih poooblastil, ki jih ureja ZVarD, izvedel Zagovornik.

Pravica do dokončnega dostojnega pokopa

Zagovornik ugotovi diskriminacijo takrat, ko se v postopku izkaže, da je z ravnanjem prišlo do posega v določeno pravico, pravni interes ali ugodnost. Zagovornik je tako najprej ugotavljal, ali so pokojniki lahko nosilci pravic v predmetni zadevi. V konkretnem primeru je umrlim osebam kot žrtvam vojnih in povojnih pobojev priznal status domnevno diskriminiranih oseb in s tem pravno varstvo pred diskriminacijo. V obravnavanem primeru kot temelj za priznanje statusa varovanih oseb po ZVarD predstavlja Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), ki določa pravico do dokončnega dostojnega pokopa ter način, na katerega se izvede. Mesto oz. kraj pokopa pa v zakonu ni določeno; 11. člen ZPVGPŽ določa le, da se pokop praviloma opravi na civilnem pokopališču, na posebej določenem mestu v spominskem parku, v za to zgrajeni kostnici, na kraju najdbe grobišča ali v družinskem grobu, če so to zahtevali svojci in je bila opravljena identifikacija v skladu s prejšnjim členom. Zakon določa še, da pokop zagotovi pristojno ministrstvo, torej MGRT.

Komisija pri MGRT je pojasnila, da je MGRT na Žalah uradno naročilo pogreb 65 romskih žrtev v dveh skupinskih grobovih, pokop teh žrtev na Žalah pa je bil predviden tudi v Programu dela Komisije za leto 2018, ki ga je potrdila Vlada RS. Zakon pa obveznosti določenega pokopališča na ureja, prav tako ne ureja načina postopanja v primeru, da na izbranem pokopališču za pokop ni prostora. Iz relevantne zakonodaje tako ne izhaja, da naj bi Pokopališče Žale nosilo dolžnost omogočiti, da se pokop izvede, oziroma da bi bilo k temu zavezano bolj kot druga pokopališča v Republiki Sloveniji. Zagovornik ugotavlja, da v tem primeru obstaja pravna praznina, saj dolžnost izvedbe dostojnega pokopa in s tem uresničitve pravice do pokopa za žrtev povojnih pobojev ni dosledno izpeljana na način, da bi bila določena tudi krajevna komponenta ter dolžnost posameznega pokopališča, da pokop omogoči.

Osebna okoliščina kot razlog za različno obravnavo

Zagovornik je nato ugotavljal, ali je bil odločilni razlog za poseg v to pravico določena osebna okoliščina, in sicer osebna okoliščina rase ali etničnega porekla – pripadnosti romski skupnosti. Ugotavljal je torej, ali so bili posmrtni ostanki pokojnikov romske narodnosti obravnavani drugače kot posmrtni ostanki pokojnikov drugih narodnosti. Zagovornik iz korespondence, ki je bila s strani Komisije in MGRT naslovljena na Pokopališče Žale v zvezi s pokopi žrtev, ugotavlja, da je bila prvotna poizvedba vložena avgusta 2017 za pokop žrtev iz več množičnih grobišč po Sloveniji, ki so bile pretežno slovenske narodnosti. Izkop žrtev iz grobišča Romov v Iški pa je bil izveden novembra 2017, pokop pa naročen junija 2018. Pokopališče Žale je na vse poizvedbe odgovorilo enako, in sicer, da Pokopališče Žale izvaja pokopališko dejavnost za potrebe občanov MOL in da za tovrstne pokope pri njih ni prostora.

Tudi iz odziva Komisije pri MGRT izhaja, da je od Pokopališča Žale in MOL-a ves čas prejemala iste odgovore, ne glede na to, ali je vlagala zahteve za pokop posmrtnih ostankov pokojnikov nasploh ali pokojnikov romske narodnosti. Zagovornik ugotavlja, da iz same korespondence in časovnice podanih poizvedb/vlog in odgovorov Žal ne izhaja, da bi Žale zavrnile pokop žrtev romskega porekla zaradi njihove rase ali etničnega porekla, temveč je razlog v pomanjkanju prostora za tovrsten pokop, saj so Žale odklonile pokop tudi žrtvam pretežno slovenske narodnosti. Drugačen zaključek bi bil povsem arbitraren in brez podpore v dokazni dokumentaciji.

Iz odziva Komisije izhaja, da bistvo problema sploh ni v tem, da bi Žale zavrnile pokop posmrtnih ostankov pokojnikov romske narodnosti, temveč v tem, da zavračajo pokop posmrtnih ostankov iz naslova ZPVGPŽ nasploh. Zagovornik se ne spušča v presojo, ali bi Žale morale prevzeti obveznost izpeljave predmetnih pokopov, saj to vprašanje ne sodi v njegovo pristojnost, temveč sodi v pristojnost zakonodajalca, da pravico natančneje zakonsko opredeli. V pristojnosti MGRT na eni strani in pokopališč kot zavezancev na drugi strani, pa je, da to pravico uresničijo. Nesporno je, da imajo vse žrtve pravico do dostojnega pokopa, ni pa to po trenutnih predpisih zgolj in samo pokop na Pokopališču Žale. Zagovornik ugotavlja, da je v predpisih položaj vseh žrtev dejansko enak (in tudi enako neurejen), zato v obravnavanem primeru ni ugotovil diskriminacije v smislu ZVarD.