Nekatere skupine oseb so zaradi določenih osebnih okoliščin v slabšem položaju kot druge, ne glede na to, da velja, da so pred zakonom vsi enaki, da imajo torej z zakoni zagotovljene enake pravice (enakopravnost).

Skupine oseb, ki so v manj ugodnem položaju, zato potrebujejo dodatne spodbude (npr. več pravic, več ugodnosti), da bi bile v praksi lahko dejansko izenačene z drugimi v smislu, da bi imele enake možnosti sodelovanja in uveljavljanja na različnih področjih družbenega življenja.

Te spodbude so v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) poimenovane posebni ukrepi. To so posebni instrumenti za zagotavljanje enakih možnosti tistim, ki so dejansko v manj ugodnem položaju zaradi določene osebne okoliščine.

Kdo mora izvajati posebne ukrepe

Zagovornik načela enakosti ima po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo nalogo in pristojnost, da predlaga sprejetje posebnih ukrepe za odpravo diskriminacije vsem deležnikom javnega in zasebnega sektorja, saj za vse velja prepoved diskriminacije.

Pred tem mora Zagovornik na podlagi neodvisnih raziskav (analiz, študij) ugotoviti, da je skupina oseb z določeno osebno okoliščino v slabšem položaju ter presoditi, da je sprejetje posebnega ukrepa potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo neenakega položaja določene skupine.

K sprejemanju oziroma izvajanju posebnih ukrepov so zavezani tudi vsi državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, nosilci javnih pooblastil, delodajalci, vzgojno-izobraževalni zavodi, gospodarski in drugi subjekti.

Posebni ukrepi Zagovornika iz leta 2019

Zagovornik načela enakosti je na Ministrstvo za zdravje naslovil priporočilo za izvajanje posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti v zvezi z izboljšanjem zdravstvenega stanja pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji.

Kot med drugim ugotavlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), namreč:
1. Romi umirajo mlajši – v povprečju Romi umirajo 22 let mlajši kot splošno prebivalstvo.
2. Umrljivost romskih otrok do petega leta je zelo visoka – kar štirikrat višja je umrljivost romskih dojenčkov do prvega leta starosti v primerjavi z dojenčki, ki se rodijo v celotni populaciji; umrljivost romskih otrok v starosti od 1. do 4. leta starosti je sedemkrat višja v primerjavi z otroki enake starosti v celotni populaciji.
3. Romi imajo višjo stopnjo hospitalizacij zaradi bolezni dihal, infekcijskih in parazitarnih bolezni, bolezni obtočil in prebavil.
4. Pri romskih ženskah je ugotovljena zelo visoka stopnja bolnišničnih obravnav zaradi stanj, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem.