Svetovanje posameznikom, informiranje in podpora najprej zajema preučitev položaja osebe na način opredelitve problema in ugotovitve, ali zadeva sodi v pristojnost Zagovornika načela enakosti (Zagovornik). Če zadeva sodi v pristojnost Zagovornika – torej če je podana osebna okoliščina in se zadeva nanaša na področje življenja, ki sodi pod Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), Zagovornik stranki svetuje, ji pojasni svoje pristojnosti, možnosti ukrepanja in naloge ter s stranko poiščeta najprimernejši način za ukrepanje.

V nadaljevanju je opisana praksa Zagovornika na področju svetovanja, informiranja in podpore. Primeri iz dela Zagovornika so predstavljeni po osebnih okoliščinah in področjih diskriminacije.

Osebna okoliščina

Spol

Stranka ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas delodajalca ni obvestila, da je noseča. Po tem, ko je o nosečnosti obvestila kadrovsko službo, je morala na zagovor k direktorici. Hkrati je slišala za govorice, da se zaradi odhoda na starševski dopust po vrnitvi s tega ne bo več vrnila na delo. Zagovornika je zaprosila za svetovanje.

Zagovornik je stranki podal pojasnilo, da je vsakršna diskriminacija zaradi nosečnosti ali starševskega dopusta prepovedana tako po ZVarD kot tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Posamezniki oz. posameznice, ki kandidirajo za prosto delovno mesto, oziroma zaposleni niso dolžni razkriti svojih podatkov o nosečnosti, starševstvu in jih s tem v zvezi tudi ne sme doleteti nikakršna sankcija. ZDR-1 izrecno določa, da delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi od kandidata ne sme zahtevati podatkov o nosečnosti kot tudi ne o družinskem oziroma zakonskem stanu, o načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem. Delodajalec ne sme pogojevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi s pridobitvijo navedenih podatkov ali z dodatnimi pogoji v zvezi s prepovedjo nosečnosti ali odlogom materinstva ali z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Če bi delodajalec deloval v nasprotju z opisanim in od kandidatke zahteval podatke o nosečnosti, bi tovrstno ravnanje predstavljalo prekršek, za katerega se lahko delodajalec denarno kaznuje. Zagovornik je stranko povabil, da lahko zaradi diskriminacije poda predlog za obravnavo ali povpraša za dodatne informacije, kot drugo možnost ukrepanja pa ji je predstavil tudi prijavo na Inšpektorat RS za delo.

(št. zadeve 0702-28/2019, pojasnilo z dne 13. 5. 2019)

Na Zagovornika je prijaviteljica naslovila pobudo v zvezi z zatrjevano diskriminacijo zaradi nosečnosti pri dostopu do zaposlitve. Prijavila se je na javni natečaj, uspešno prestala preizkuse in zbrala največ točk od vseh kandidatov. Po razgovoru pri predstojniku organa je bila obveščena, da je bil javni natečaj neuspešen, saj ni bil izbran nihče od kandidatov.

Zagovornik je na podlagi predložene pobude in dokazov, ki jih je predložila pobudnica, izvedel postopek ugotavljanja diskriminacije in delodajalca ter člane natečajnih komisij pri delodajalcu zaprosil za podatke o poteku natečajnega postopka in razlogih za njegovo razveljavitev. Ker je bila pobuda vložena še pred uveljavitvijo ZVarD, jo je Zagovornik obravnaval skladno s prejšnjim Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO – UPB1). Zagovornik je pretehtal vsa zbrana dejstva in dokaze ter pravna stališča delodajalca in na tej podlagi sprejel mnenje, da je v predmetni zadevi delodajalec kršil prepoved diskriminacije iz drugega odstavka 4. člena ZUNEO-UPB1.

Na podlagi zbranih dokazov je Zagovornik ugotovil, da je bila prav nosečnost pomemben razlog za to, da je pri delodajalcu prišlo do nasprotovanja kandidatki, ki se je izkazala za najuspešnejšo. Vsi ostali razlogi za razveljavitev javnega natečaja (da nihče od kandidatov ni bil primeren za zasedbo delovnega mesta, da nihče od kandidatov ni bil dovolj strokovno usposobljen, da je obstajal dvom v zakonitost natečajnega postopka) so se začeli pojavljati kasneje, v procesu utemeljevanja odločitve za nazaj. O dejstvu, da je bila nosečnost pobudnice osebna okoliščina, ki je pomembno, če ne celo odločilno vplivala na izbirni postopek ter na odločitev o njegovi razveljavitvi, je Zagovornik sklepal na podlagi prepričljivih navedb predlagateljice, dokazov, ki jih je ta predložila, in izpovedbe prič, ki so jih v postopku pisno predložile. Zagovornik je v zadevi izdal mnenje.

(št. zadeve 0700-41/2014-MDDSZ/65, mnenje z dne 25. 10. 2019)

Zagovornik je prejel vprašanje, ali gre na podlagi 14. odstavka 145. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) za posredno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine spola in starševstva. Po navedeni določbi so vsi samostojni podjetniki prvo leto od datuma vpisa podjetja v poslovni register oproščeni 50 odstotkov plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, drugo leto od datuma vpisa pa so oproščeni 30 odstotkov plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podjetnica, ki je poiskala nasvet Zagovornika, je ugodnost oprostitve plačila dela prispevkov lahko koristila le delno, saj je 16 mesecev po začetku opravljanja dejavnosti odšla na starševski dopust. Obdobje osmih mesecev, ko bi lahko uveljavljala ugodnost, je teklo v času, ko je koristila starševski dopust. Odobritev prenosa te ugodnosti v čas po končanem starševskem dopustu pa ni bila mogoča. Finančna uprava RS je stranki pojasnila, da takšna možnost »v računalniškem sistemu ne obstaja«.

Zagovornik je v zadevi pristopil na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) kot pripravljavca zakona. Na podlagi zbranih podatkov je izdal mnenje, da nezmožnost prenašanja ugodnosti na čas po zaključku koriščenja starševskega dopusta pomeni diskriminacijo zaradi starševstva in spola. Navedena določba ZPIZ-2 neposredno sicer ne postavlja nobene osebe oziroma skupine oseb z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj. Gre za navidezno nevtralno določbo, ki velja enako za vse osebe, ki prvič začnejo z opravljanjem samostojne pridobitne ali poklicne dejavnosti. Vendar posredno na določene skupine vpliva na način, da so te postavljene v manj ugoden položaj. Za podjetnico, ki tako v prvih dveh letih delovanja podjetja odide na starševski dopust, to pomeni, da lahko s tem izgubi ugodnost manjšega plačevanja prispevkov v času, ko je odsotna, in je v tem primeru v slabšem položaju kot samostojni podjetniki moškega spola in samostojne podjetnice, ki ne koristijo starševskega dopusta. Osebe, ki koristijo starševski dopust (in so do tega tudi po zakonu upravičene), namreč v času koriščenja tega dopusta prispevkov ne plačujejo same in ugodnosti po ZPIZ-2 ne morejo koristiti. Podjetniki in podjetnice, ki koristijo starševski dopust, bi morali imeti možnost koristiti ugodnost po vrnitvi s starševskega dopusta.

Vprašanje je Zagovornik prejel v času veljavnosti ZUNEO, zato je v zadevi vodil neformalni postopek, ki ga je zaključil z izdajo mnenja. Na MDDSZ pa je naslovil tudi priporočilo, da se samostojnim podjetnikom in podjetnicam, ki se odločijo za koriščenje starševskega dopusta v prvih dveh letih po vpisu podjetja v register, omogoči mirovanje pravice do delne oprostitve plačevanja obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter da se takšna možnost omogoči tudi v računalniškem sistemu Finančne uprave Republike Slovenije.

(št. zadeve 0700-42/2015-MDDSZ, mnenje z dne 23. 8. 2019)

Rasa, narodnost ali etnično poreklo

Z Zagovornikom je stopila v stik žrtev verbalnega rasističnega napada, do katerega je prišlo na športni prireditvi. Tako kršitelja kot žrtev je obravnavala policija zaradi prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Zagovornik je žrtev informiral o tem, na kakšen način potekajo prekrškovni postopki, katere pravice ima in na katere vidike dogajanja opozoriti, da bo v prekrškovnem postopku upoštevan vidik diskriminacije zaradi rase. Žrtvi je pomagal pri pripravi obrambe v postopku, ki je tekel zoper njo zaradi načina, kako se je odzvala na rasističen napad.

(št. zadeve 0702-26/2019, svetovanje z dne 19. 4. 2019)

Jezik

/

Vera ali prepričanje

Pri Zagovorniku je anonimno po elektronski pošti poiskala nasvet stranka in opisala diskriminatorno obravnavo, ki je je deležna na delovnem mestu. Stranka je pripadnica ene od manjšinskih etničnih skupnosti, zaradi svoje narodnosti in vere pa je na delovnem mestu izpostavljena verbalnim žalitvam in opazkam s strani sodelavcev ter posegu v pravice iz delovnega razmerja (omejevanje odmora za malico, obremenjevanje z dežurstvi, nalaganje dela drugih zaposlenih). Nadlegovanju in trpinčenju se je nato pridružilo tudi ignoriranje s strani zaposlenih, zato se je žrtev začela držati zase ter se tudi zapirati vase. Podpore s strani nadrejenega žrtev ni dobila, temveč se je nadrejeni pridružil posmehovanju, ki so ga izvajali sodelavci. Zaradi tovrstne obravnave, ki traja že več let, je žrtev utrpela tudi zdravstvene težave.

Zagovornik je žrtvi obsežno svetoval z različnimi možnostmi, ki jih lahko uveljavi. Vsak delodajalec je skladno s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) dolžan vsakemu delavcu zagotavljati delovno okolje brez nadlegovanja, skladno s 6. členom ZDR-1 pa je dolžan vsakemu delavcu zagotavljati enako obravnavo v času zaposlitve. Zagovornik je žrtev povabil, da lahko vloži predlog za obravnavo, na podlagi katerega lahko Zagovornik izvede postopek ugotavljanja diskriminacije.

(št. zadeve 0702-17/2019/4, svetovanje z dne 8. 3. 2019)

Invalidnost

Zagovornik je prejel sporočilo, v katerem stranka navaja, da kot mati zmerno gibalno oviranega otroka ne more uveljavljati pravice do dodatnih treh dni dopusta po tretjem odstavku 159. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta določa, da ima delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni dopusta. Stranka je zaposlena v državni upravi, za zaposlene v državnih organih pa se uporablja Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO). Ta v drugem odstavku 39. člena določa pravico do dodatnih petih dni dopusta, vendar jo omejuje samo na delavce, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe. Ne priznava pa je delavcem, ki varujejo zmerno gibalno ovirane otroke, ne glede na to, da je otroku izdana odločba CSD in odločba o zagotovitvi spremljevalca v vrtcu. Navedeno izhaja tudi iz pravnega mnenja Ministrstva za javno upravo. Stranka je zatrjevala, da je navedena zakonodaja zastarela (ZDDO je bil sprejet leta 1990) in je v nasprotju s krovnimi zakoni na področju delovnih razmerij in z ustavo, saj pomeni diskriminacijo zmerno gibalno oviranih otrok. Stranka je Zagovornika zaprosila za mnenje in pomoč pri doseganju cilja, da bi se ZDDO razlagal skladno s splošno delovnopravno zakonodajo.

Zagovornik je vprašanje preučil. Po določbi 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) za delovna razmerja javnih uslužbencev velja splošna delovnopravna zakonodaja (ZDR-1) samo, če ZJU ali drug poseben zakon ne določata drugače. Za položaj stranke se torej uporablja ZDDO, vendar ker ta ne ureja pravnega položaja staršev, zaposlenih v državnih organih, ki skrbijo za zmerno gibalno oviranega otroka, je Zagovornik ocenil, da gre v tem primeru za pravno praznino. Razlaga predpisov zaradi pravne praznine povzroča slabšo obravnavo zaposlenih (in njihovih otrok) v državnih organih, ki ne dosegajo zakonsko določene stopnje invalidnosti, in sicer v primerjavi s tistimi, ki dosegajo to stopnjo (torej v primerjavi z zaposlenimi znotraj državne uprave – ti dobijo pet dni dodatnega dopusta po ZDDO), kot tudi v primerjavi s tistimi, kjer starši niso zaposleni v državnih organih (ki tudi v primeru lažje npr. gibalne oviranosti ali dolgotrajnejših zdravstvenih stanj, ki pogojuje posebne potrebe, dobijo tri dni dodatnega dopusta po ZDR-1). Zagovornik meni, da se v tem položaju zastavlja zlasti vprašanje, ali gre za primer razlikovanja zaradi invalidnosti.

Zagovornik je stranki pojasnil, da po ZVarD ni pristojen za podajo mnenj v posameznih primerih, niti načelnih ali usmerjevalnih mnenj o razlagi predpisov. Stranki pa je pojasnil, da v postopkih pred drugimi državnimi organi lahko nudi pomoč žrtvam diskriminacije pri uveljavljanju njihovih pravic. Predlagal je, da stranka formalno uveljavlja pravico do dodatnih dni dopusta, zoper izdani sklep o dopustu pa vloži pritožbo. V primeru zavrnitve pritožbe je na voljo upravni spor, v katerem se lahko zastavi vprašanje neustavnosti ureditve drugega odstavka 39. člena ZDDO. Stranka lahko zatrjuje, da mora delodajalec pri odmeri dopusta upoštevati prepoved diskriminacije preko povezave zaradi invalidnosti in tudi zdravstvenega stanja skladno s 6. členom ZDR-1 ter 4., 5. in 6. člena ZVarD. Zagovornik pa je stranko obvestil, da ji lahko v postopku pomaga.

Zagovornik je v povezavi s primerom zaznal, da je skupina poslancev in poslank Državnega zbora v zakonodajni postopek vložila predlog sprememb ZDDO z dne 5. 12. 2019. Novela predvideva, da se besedilo 39. člena ZDDO nadomesti z besedilom, ki bo skladno s 159 členom ZDR-1. V primeru sprejetja novele bodo vprašanja, ki jih je na Zagovornika naslovila stranka, razrešena.

(št. zadeve 0702-44/2019/2, pojasnilo z dne 27. 8. 2019)

Spolna usmerjenost, spolna identiteta in spolni izraz

Na Zagovornika sta naslovili vprašanje istospolni partnerici, ki sta sklenili partnersko skupnost. Ob rojstvu otroka je pristojna upravna enota zavrnila vpis starševstva tiste od partneric, ki ni rodila otroka, v rojstni list. Partnerici sta zoper zavrnitev vpisa vložili pritožbo na MDDSZ. Zagovornika pa sta zaprosili za pregled pritožbe in pripravo morebitne dopolnitve.

Zagovornik je strankama v postopku svetoval pri pripravi dopolnitve pritožbe z namenom, da se v pritožbenem postopku poudarijo naslednja dejstva. Dne 24. maja 2016 je začel veljati Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), ki izrecno ne ureja vprašanja samodejnega vpisa partnerke biološke matere otroka, s katero je partnerka sklenila partnersko zvezo, v otrokov rojstni list (kot drugega starša). V drugem odstavku 2. člena pa ZPZ določa, da ima partnerska zveza, ki jo skleneta osebi istega spola, »na vseh pravnih področjih enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače«. Ker ZPZ ne določa drugače, pa tudi izrecno ne izključuje vpisa registrirane partnerke kot drugega starša v matični register ter s tem v rojstni list otroka, ni razloga, da ne bi za to vprašanje veljale enake pravne posledice, kot veljajo za vpis materinega zakonca. Zakon o matičnem registru v 18. točki prvega odstavka 4. člena določa, da se v matični register za državljane, enako kot podatki o sklenitvi zakonske zveze, vpisujejo tudi podatki o registrirani istospolni partnerski skupnosti (zdaj: sklenjeni partnerski zvezi). To pomeni, da matični register vsebuje vse podatke o sklenjeni partnerski zvezi, na podlagi katerih lahko matičar samodejno na rojstni list otroka vpiše tudi partnerko, ki je sklenila partnersko zvezo z materjo.

Zakon o matičnem registru v prvi točki prvega odstavka 4. člena določa, da se v matični register vpišejo podatki o otrokovih starših. Kdo so otrokovi starši, določajo 112., 113. in 114. člen Družinskega zakonika. Mati je določena po splošnem načelu »mater semper certa est« (mati je vedno znana) skladno s 112. členom Družinskega zakonika. Po določbi 113. člena Družinskega zakonika »za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, velja mož otrokove matere.« Glede na to, da je vpis očetovstva v primeru, da je otrok rojen v zakonski zvezi, samodejen in opravljen neposredno na podlagi podatka o zakoncih, vpisanega v matični register, se očetovstvo domneva in je torej vpis očetovstva v rojstni list pravna posledica zakonske zveze. Ker pa ZPZ pravne posledice sklenjene partnerske zveze izenačuje s pravnimi posledica zakonske zveze, je edini možni izid v tej situaciji samodejen vpis partnerke biološke matere kot drugega starša v rojstni list otroka. Namen ZPZ je bil očitno – glede na to, da to področje izrecno ni izključeno iz ZPZ – zagotoviti samodejni vpis partnerke kot drugega starša v rojstni list, po analogiji z domnevo očetovstva iz 113. člena Družinskega zakonika.

Zagovornik je partnericama tudi svetoval, naj izpostavita vprašanje diskriminacije otroka na podlagi kraja rojstva. Medtem ko v njunem primeru, pristojna upravna enota partnerice matere ni vpisala v rojstni list otroka, je druga upravna enota v drugem sorodnem primeru v rojstni list vpisala obe materi kot starša. Partnerici sta skladno z Zagovornikovim svetovanjem vložili dopolnitev pritožbe. Zagovornika sta naknadno obvestili, da je bil pritožbeni postopek uspešen.

(št. zadeve 0702-29/2019, svetovanje z dne 27. 5. 2019)

Zagovornik je prejel prošnjo za svetovanje s strani državljana druge države, ki je v Sloveniji vrsto let zaposlen, hkrati pa že dlje časa prebiva v istospolni skupnosti z državljanom Slovenije. Partnerske zveze parterja še nista sklenila. Stranka je že zaprosila za državljanstvo na podlagi 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), kot družinski član slovenskega državljana. S strani Ministrstva za notranje zadeve je stranka prejela odgovor, da se pri pridobivanju državljanstva zunajzakonska skupnost ne enači z zakonsko zvezo iz 12. člena ZDRS. Stranka je Zagovornika zaprosila za nasvet. Zagovornik je tematiko preučil in stranki pojasnil, da po 12. členu ZDRS v primeru istospolnih partnerjev, ki niso sklenili partnerske zveze, ni mogoče pridobiti državljanstva za družinskega člana. Stranko je napotil na dve možnosti, ki obstajata v njenem primeru. Prva je pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo po 10. členu ZDRS, ki omogoča pridobitev državljanstva po desetih letih prebivanja v Sloveniji, kar je pogoj, ki ga bo stranka kmalu izpolnila. Druga možnost pa je pridobitev državljanstva za družinskega člana po 12. členu ZDRS v primeru istospolnih partnerjev, ki sta tudi uradno sklenila partnersko zvezo. Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) namreč v drugem odstavku 2. člena določa, da ima sklenjena partnerska zveza na vseh pravnih področjih enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če ZPZ določa drugače. Ker ZPZ ne izključuje možnosti pridobitve državljanstva, mora biti sklenjena partnerska zveza pri pridobitvi državljanstva po 3. odstavku 12. člena ZDRS izenačena z zakonsko zvezo. Zagovornik je stranko zaprosil, da jo ob odločitvi za sklenitev partnerske zveze in posledično za vložitev prošnje za državljanstvo iz naslova sklenjene partnerske zveze, o izidu postopka in morebitnih težavah pri tem obvešča z namenom nadaljnjega ukrepanja Zagovornika.

(št. zadeve 0702-23/2019, svetovanje z dne 2. 4. 2019)

Starost

Na Zagovornika je naslovila vprašanje stranka, ki je navedla, da je brezposelna in da doma skrbi za mater, ki je oseba z invalidnostmi. Na center za socialno delo je podala vlogo za osebnega asistenta na podlagi Zakona o osebni asistenci (ZOA) in prejela negativno odločbo. Njena mati je namreč starejša od 65 let, zakon pa pravico do osebne asistence priznava samo osebam do 65. leta starosti. Stranka je menila, da gre za diskriminacijo na podlagi starosti. Zagovornika je zaprosila za nasvet. Strokovna služba Zagovornika je stranki telefonsko svetovala. Pojasnila ji je možne pritožbene poti ter pojasnila, da gre v tej zadevi za zakonsko določeno starostno omejitev, ki jo je mogoče odpraviti le s spremembo zakona ali pa pred Ustavnim sodiščem predstaviti argumente, zakaj je starostna omejitev nesorazmeren ukrep. Kot alternativa je bila stranki predstavljena možnost, da zaprosi za status družinske pomočnice, o čemer prav tako odloča center za socialno delo. Do družinskega pomočnika pa so upravičeni tudi starejši od 65 let. Za pridobitev dodatnih informacij s postopkom za pridobitev tega statusa je Zagovornik stranko napotil na center za socialno delo. Hkrati jo je glede na njen položaj brezposelne osebe tudi obvestil o možnosti za povišanje socialne pomoči iz naslova dodatka za delovno aktivnost, z namenom izboljšanja njene lastne šibke finančne situacije.

(št. zadeve 0702-1/2019, pojasnilo z dne 7. 1. 2019)

Družbeni položaj

Pri Zagovorniku je po elektronski pošti poiskala nasvet stranka v zvezi z obravnavo na centru za podeljevanje metadona. Navajala je, da ji je center odredil, da mora zaradi svojega zdravstvenega stanja po metadon hoditi šele ob popoldanskih urah, kar ji onemogoča izvajanje drugih aktivnosti v tem času, s katerimi si zagotavlja preživetje. Njeno stanje naj bi namreč motilo druge prejemnike metadona, zaradi česar je center stranko začel naročati ob poznejših urah. Stranka se je počutila diskriminirano in je Zagovornika zaprosila za nasvet.

Zagovornik je stranko pisno in telefonsko informiral o svojih pristojnostih, o tem, kaj štejemo za diskriminacijo, in v katerih primerih lahko ukrepa. V primeru stranke, glede na razpoložljive informacije, še ni prepoznal elementov diskriminacije, saj prejemanje določenega zdravila o specifični uri še ne pomeni nujno diskriminacije, na ta način stranki namreč pravica do zdravstvene obravnave ni zanikana. Stranki je Zagovornik svetoval, naj si v komunikaciji z zdravstveno službo še naprej prizadeva za določitev termina, ki ji bo bolj ustrezal.

Hkrati je stranko informiral, na kakšen način lahko poda lastnoročno podpisan predlog za obravnavo pri Zagovorniku, če želi, da Zagovornik v tem primeru vodi postopek ugotavljanja diskriminacije. Zagovornik namreč postopek ugotavljanja diskriminacije vodi po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku, ki za sprožitev zahteva podpisano vlogo stranke.

(št. zadeve 0702-57/2019, pojasnilo z dne 8. 10. 2019)

Izobrazba

Na Zagovornika je naslovila vprašanje stranka, ki jo je zanimalo, ali gre za neenako obravnavo in diskriminacijo javnih uslužbencev, zaposlenih na enem od ministrstev. Uslužbenci tega dela ministrstva so različno uvrščeni v plačne razrede, čeprav naj bi imeli isto izobrazbo in naj bi opravljali enako delo.

Zagovornik je na podlagi zbranih dejstev ugotovil, da so bili v sindikalnih pogajanjih za nekatera delovna mesta izpogajani višji plačni razredi, in sicer na podlagi višje stopnje izobrazbe in dodatnih delovnih zahtev in nalog, predpisanih za delovna mesta, vključena v višje plačne razrede. Te razlike med delovnimi mesti lahko predstavljajo tudi ustrezen razlog za različno uvrstitev v plačne razrede. Različno vrednotenje delovnih mest v kontekstu sistemizacije delovnih mest je bistveni element in tudi osnovni namen obstoja tovrstne sistemizacije, zato različno plačilo za posamezno delovno mesto, pri čemer se lahko upošteva tudi različna izobrazba, samo po sebi ne pomeni, da gre za diskriminacijo v smislu ZVarD. Vendar pa mora biti zahtevana izobrazba za določeno delovno mesto primeren, ustrezen in sorazmeren ukrep glede na cilj, ki se s tem zasleduje. To pa Zagovornik preveri v vsakem postopku posebej.

Hkrati je Zagovornik stranko informiral, na kakšen način lahko poda lastnoročno podpisan predlog za obravnavo pri Zagovorniku, če želi, da Zagovornik v tem primeru vodi postopek ugotavljanja diskriminacije. Zagovornik namreč postopek ugotavljanja diskriminacije vodi po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku, ki za sprožitev zahteva podpisano vlogo stranke.

(št. zadeve 0701-44/2018, svetovanje z dne 8. 1. 2019 in 11. 1. 2019)

Druge osebne okoliščine

Državljan tretje države ali druge članice EU

Na Zagovornika je prošnjo za svetovanje naslovil državljan in rezident Republike Hrvaške, ki sto odstotkov osebnega dohodka zasluži v Sloveniji, ne more pa izkoristiti olajšave za vzdrževane družinske člane, ne v Sloveniji, kjer dela, ne na Hrvaškem, kjer živi. V zadevi je bil ključen 116. člen Zakona o dohodnini, po katerem oseba, ki je rezident druge države članice Evropske unije, lahko uveljavlja v Sloveniji davčne olajšave, če z dokazili dokaže, da znašajo njeni dohodki, doseženi v Sloveniji, najmanj 90 odstotkov njenega celotnega obdavčljivega dohodka v davčnem letu in če dokaže, da so v državi njenega rezidentstva dohodki, doseženi v Sloveniji, izvzeti iz obdavčitve.

Zagovornik je v zadevi posredoval v komunikaciji med stranko in Finančno upravo Republike Slovenije (FURS), od katere je pridobil tudi pojasnila. FURS je pojasnil, da stranka do olajšave ni upravičena zato, ker njeni dohodki niso izvzeti iz obdavčitve na Hrvaškem, kot zahteva 116. člen Zakona o dohodnini. Opozoril pa je tudi na načelo izogibanja dvojnemu obdavčevanju z metodo navadnega odbitka, ki temelji na Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja.

V postopku svetovanja se je postavilo vprašanje primerljivih položajev. FURS je zagovarjal, da so v Sloveniji v primerljivem položaju le slovenski državljani in nedržavljani, ki so rezidenti Slovenije, med tem, ko rezidenti in nerezidenti niso v primerljivem položaju. Zagovornik je v tem prepoznal problem in FURS opozoril na primer Sodišča Evropske unije iz leta 1995 Finanzamt Köln Altstadt v Schumacker. V zadevi je sodišče odločilo, da mora država nerezidentstva delavcem, ki v njej dosegajo ves ali skoraj ves družinski dohodek, omogočiti uveljavljanje vseh davčnih olajšav, kakor jih lahko njeni rezidenti. Ti nerezidenti namreč zaradi manka obdavčljivega dohodka v državi rezidentstva, olajšav tam dejansko ne morejo uveljavljati. To pa po mnenju sodišča vodi v posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva.

Na podlagi navedenih dejstev, razjasnjenih v procesu svetovanja, je Zagovornik naslovil priporočilo za dopolnitev sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja, v katerem je opozoril FURS na Direktivo 2014/54/EU o prostem gibanju delavcev EU, ki določa pravico državljanov EU, da se svobodno preselijo v drugo državo članico ter da tam delajo in/ali prebivajo zaradi zaposlitve. V priporočilu je Zagovornik predlagal, da se za te nerezidente za izogibanje dvojnega obdavčevanja uporabi metoda oprostitve s progresijo (in ne metoda navadnega odbitka) oziroma drug ustrezen način, ki bo tovrstnim nerezidentom omogočil uveljavljanje davčnih olajšav. FURS se na priporočilo še ni odzval.

(št. zadeve 0702-11/2019, priporočilo z dne 24. 4. 2019 in pojasnilo z dne 7. 6. 2019)

Sindikalna aktivnost

Sindikata, ki delujeta na področju socialnega varstva, sta Zagovornika obvestila o diskriminaciji ene od delavk s strani njenega delodajalca, in sicer zaradi njenega aktivnega sodelovanja v sindikatu. Diskriminacija naj bi se odražala v tem, da se je delavka večkrat prijavila na razpisana prosta delovna mesta, vendar nikoli ni bila izbrana. Zagovornika sta stranki zaprosili za pomoč.

Zagovornik je stranki informiral o svojih pristojnih in zahtevanih elementih, da lahko ugotavlja diskriminacijo. Sindikalno aktivnost žrtve Zagovornik nedvomno šteje za osebno okoliščino v smislu ZVarD, saj ta izhaja tudi iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V nadaljevanju je Zagovornik stranki informiral, da je treba v postopku ugotavljanja diskriminacije, če se bo delavka zanj odločila, izkazati vzročno zvezo med osebno okoliščino in slabšo obravnavo ter da pavšalne navedbe ne zadostujejo. V postopkih ugotavljanja diskriminacije velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. To pomeni, da se dokazno breme, da ni diskriminiral, na kršitelja prevali šele, ko žrtev domnevne diskriminacije verjetno izkaže, da je do diskriminacije prišlo. Nadalje je Zagovornik stranko informiral tudi o načinu, kako lahko poda predlog za obravnavo in katere nujne elemente mora ta imeti.

Hkrati je Zagovornik stranko tudi informiral, da lahko delavka argumente s področja diskriminacije uveljavlja tudi v primeru, da pred delovnim sodiščem izpodbija odločitev delodajalca, da je ne bo zaposlil. V takih primerih lahko Zagovornik z neizbrano kandidatko v postopku sodeluje ter ji pri tem pomaga.

Zdravstveno stanje

Na Zagovornika je naslovila vprašanje oseba, ki je navedla, da je s strani delodajalca izpostavljena diskriminaciji zaradi zdravstvenega stanja. Zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja je želela podati opomin delodajalcu, v primeru neodprave kršitev pa tudi izredno odpoved. Delodajalec je stranki zaradi bolniškega staleža nameraval znižati plačo za 45 odstotkov. Prosila je za pomoč pri pripravi dokumentacije in za informacije o svojih pravicah.

Zagovornik je stranko informiral o določbi 111. člena ZDR-1, ki določa razloge, v primeru katerih je mogoče podati izredno odpoved s strani delavca, o postopkih ter o rokih, ki jih za podajo izredne odpovedi s strani delavca določa ZDR-1. Zagovornik je stranki pritrdil, da je kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 eden od zakonitih razlogov za podajo izredne odpovedi. Opozoril je tudi, da mora biti za podajo izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

(št. zadeve 0702-20/2019, pojasnilo z dne 19. 3. 2019)

Področja družbenega življenja

Dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica

Na Zagovornika je naslovila vprašanje slabovidna oseba, ki deluje v enem od društev. Društvo je objavilo razpis za zaposlitev za nedoločen čas, na katerega se je oseba prijavila, saj je za to izpolnjevala pogoje. Oseba je izvedela, da naj bi društvo želelo zaposliti osebo brez invalidnosti, zato jo je zanimalo, na kakšen način je v takih primerih možno ukrepanje.

Zagovornik je pojasnil svoje pristojnosti in možnost ugotavljanja diskriminacije na podlagi vloženega predloga za obravnavo. Osebi pa je svetoval, da lahko poišče pomoč tudi na Inšpektoratu Republike Slovenije za delo ter poda prijavo o kršitvi prepovedi diskriminacije. Inšpektorat ima namreč tudi prekrškovne pristojnosti.

(št. zadeve 0702-52/2019, svetovanje, 2019)

Dostop do karierne orientacije in svetovanja

/

Zaposlitveni pogoji in pogoji dela, vključno s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in plačami

Na Zagovornika je oseba anonimno po elektronski pošti naslovila vprašanje in opisala diskriminatorno obravnavo, ki jo je deležna na delovnem mestu. Stranka je pripadnica ene od manjšinskih etničnih skupnosti, zaradi svoje narodnosti in vere pa je na delovnem mestu izpostavljena verbalnim žalitvam in opazkam s strani sodelavcev ter posegu v pravice iz delovnega razmerja (omejevanje odmora za malico, obremenjevanje z dežurstvi, nalaganje dela drugih zaposlenih). Nadlegovanju in trpinčenju se je nato pridružilo tudi ignoriranje s strani zaposlenih, zato se je žrtev začela držati zase ter se tudi zapirati vase. Podpore s strani nadrejenega žrtev ni dobila, temveč se je nadrejeni pridružil posmehovanju, ki so ga izvajali sodelavci. Zaradi tovrstne obravnave, ki traja že več let, je žrtev utrpela tudi zdravstvene težave.

Vsak delodajalec je skladno s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) dolžan vsakemu delavcu zagotavljati delovno okolje brez nadlegovanja, skladno s 6. členom ZDR-1 pa je dolžan vsakemu delavcu zagotavljati enako obravnavo v času zaposlitve. Zagovornik je žrtev povabil, da lahko vloži predlog za obravnavo, na podlagi katerega lahko Zagovornik izvede postopek ugotavljanja diskriminacije.

Po določbi 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Žrtev lahko zoper delodajalca zaradi kršitev ZDR-1 poda prijavo na Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ki lahko na podlagi ugotovitev opravljenega inšpekcijskega nadzora delodajalcu naloži izvedbo ukrepov za prenehanje trpinčenja in nadlegovanja. V primeru njihove neizpolnjenosti s strani delodajalca temu kot prekrškovni organ določi tudi kazen globe.

Hkrati je Zagovornik žrtvi svetoval, da obišče osebnega zdravnika ter si s pridobitvijo zdravstvene dokumentacije zagotovi dokaze o posledicah diskriminacije za primer, če bi se odločila uveljavljati katerega koli od navedenih postopkov.

(št. zadeve 0702-17/2019/4, svetovanje z dne 8. 3. 2019)

Članstvo v organizacijah delavcev in delodajalcev

/

Socialna zaščita, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom

Na Zagovornika je naslovila vprašanje stranka, ki je navajala diskriminacijo in neenako obravnavo pri upokojevanju. Stranka je med opravljanjem dela zbolela, zaradi česar ni bila več zmožna delati. Ko je izpolnila pogoje za upokojitev, naj bi Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) upokojitev zavrnil, zaradi česar je stranka vložila tožbo zoper ZPIZ. Stranki je bila priznana določena stopnja invalidnosti, s katero se ni strinjala. Upokojila pa se je lahko šele več let kasneje, kot je pričakovala. Zagovornika je stranka zaprosila za pomoč v svoji sodni zadevi.

Zagovornik je zadevo stranke preučil ter najprej ugotovil, da v zadevi stranke ni zaznati očitka neenake obravnave zaradi katere od osebnih okoliščin. Zato vprašanja, ki jih je stranka naslovila na zagovornika, niso v njegovi pristojnosti.

Stranka vodi sodni postopek s področja pravice do upokojitve. Zagovornik je stranko obvestil, da v odločitve in postopke drugih državnih organov, ki so pristojni za naloge s svojih delovnih področij, ne more posegati in jih nadzorovati, saj mora stranka zato uveljaviti pravna sredstva, ki so predvidena v posameznih postopkih. Če bi se izkazalo, da postopek pred drugim državnim organom odpira vprašanja diskriminacije, Zagovornik stranki lahko svetuje v tem postopku s svojega področja delovanja. Vse argumente, ki jih je stranka predstavila Zagovorniku, pa mora uveljavljati v tekočem sodnem postopku s področja upokojitve. Hkrati je Zagovornik stranki sporočil, da je še naprej na voljo za informacije in svetovanje.

(št. zadeve 0702-56/2019, pojasnilo z dne 16. 10. 2019)

Socialne ugodnosti

Pri Zagovorniku je poiskala nasvet oseba, ki ji Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ni odobril višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Navedena ugodnost je opredeljena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta ugodnost ni odvisna od premoženjskih razmer upravičenca, temveč je pogojena z zakonsko določenim statusom osebe in mnenjem invalidske komisije ali drugega izvedenca ZPIZ, da je osebi za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega ali da gre za osebo, ki ji ta pravica po zakonu pripada zaradi določenih zdravstvenih okoliščin. Višino oziroma odmero dodatka za pomoč in postrežbo ureja 103. člen ZPIZ-2, ki določa tri možne zneske dodatka v razmerju do najnižje pokojninske osnove.

Iz dokumentacije stranke po oceni Zagovornika ni bilo razvidno, da bi šlo v zadevi za vprašanje diskriminacije zaradi določene osebne okoliščine stranke, temveč za vprašanje, ali stranka izpolnjuje zakonske pogoje za dodelitev višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Zagovornik je stranko obvestil, da v odločitve in postopke drugih državnih organov, ki so pristojni za naloge s svojih delovnih področij, ne more posegati in jih nadzorovati, saj mora stranka zato uveljaviti pravna sredstva, ki so predvidena v posameznih postopkih. Če bi se izkazalo, da postopek pred drugim državnim organom odpira vprašanja diskriminacije, Zagovornik stranki lahko svetuje v tem postopku s svojega področja delovanja.

(št. zadeve 0702-6/2019, pojasnilo z dne 5. 2. 2019)

Vzgoja in izobraževanje

Na Zagovornika je s pomočjo pooblaščenke naslovila vprašanje prosilka za mednarodno zaščito, ki za svojega otroka kot tujka s statusom prosilke ni upravičena do znižanega plačila vrtca. Ker je šlo za vprašanje zakonske ureditve, Zagovornik ni vodil postopka ugotavljanja diskriminacije po Zakonu o splošnem upravnem postopku, temveč je opravil poizvedbe z namenom svetovanja stranki.

V zadevi je pridobil podatke od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Iz pojasnil izhaja, da se predpisi upravičenosti do znižanega plačila vrtca ne vežejo na statuse tujca, temveč na to, ali ima oseba status davčnega zavezanca. Materijo ureja Zakon o vrtcih, ki v 32. členu določa, da starši, ki niso zavezanci za dohodnino v Republiki Sloveniji, plačujejo polno ceno programa, v katerega je otrok vključen. Starši tujci lahko vključujejo otroke v vrtec, vendar so do subvencije iz občinskega proračuna upravičeni le, če izpolnjujejo pogoj davčne zavezanosti ter če imajo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če starši ne izpolnjujejo teh pogojev, tudi ne morejo uveljavljati nižjega plačila vrtca na podlagi izjeme iz 31. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Po tej izjemi lahko center za socialno delo v izjemnih primerih določi nižje plačilo vrtca, če bi plačilo vrtca ogrozilo socialno varnost oseb ali iz drugih pomembnih razlogov.

Po mnenju MIZŠ odločitev o znižanem plačilu vrtca pa lahko sprejme tudi občina na podlagi 21. in 28.b člena Zakona o lokalni samoupravi, saj predšolska vzgoja sodi med izvirne pristojnosti občine. Zagovornik je tako stranki svetoval, da skladno z navedenimi določbami naslovi prošnjo neposredno na občino. Hkrati pa jo je seznanil, da če se bo v Republiki Sloveniji zaposlila, bo s tem postala zavezanka za plačilo dohodnine, s tem pa bo postala tudi upravičenka do subvencije za vrtec.

(št. zadeve 0700-20/2019, pojasnilo z dne 16. 10. 2019)

Dostop do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti

Zagovornik je bil s strani tretje osebe obveščen o dveh oglasih za oddajo stanovanj v najem, ki sta bila objavljena na spletnem portalu za oglaševanje oddaje nepremičnin v najem. V prvem oglasu je bil stavek: »Oddamo sobo študentu (samo slovenskim državljanom!)«, v drugem pa stavek: »Preferiramo nekonfliktne mlade osebe, študente ali zaposlene, po možnosti mlajše od 30 let. Delavci in tujci, ki nimajo slovenskega državljanstva, ne pridejo v poštev. Obvezno je razumevanje in sposobnost komunikacije v slovenskem jeziku.« Stranka je na Zagovornika naslovila prošnjo za podporo pri tem vprašanju.

Zaradi vrste očitno razlikovalnih pogojev iz oglasov, ki so neposredno v slabši položaj postavljale osebe glede na njihovo starost, državljanstvo, jezik in status zaposlenosti oziroma študenta, posredno pa tudi glede na njihovo narodnost in družbeni položaj, je Zagovornik portal pozval, da oglasa nemudoma umakne ter osebe, ki so ju objavile, obvesti o razlogih za umik. Portal je obvestil, da dejstvo, da je stanovanje ali soba, ki se oddaja v najem, v zasebni lasti, ni pomembno. Zagovornik je po 1. odstavku 2. člena ZVarD namreč pristojen, ne le za nadzor nad diskriminacijo, ki se pojavi v javnem sektorju, ampak tudi za tisto, ki se pojavlja v zasebnem sektorju, torej tudi nad najemodajalci, ki so fizične osebe in oglašujejo prosta stanovanja ali sobe na spletu. Prepoved diskriminacije pa zavezuje tudi ponudnike storitev oglaševanja oddaje nepremičnin. Zagovornik je o pozivu obvestil prijavitelja.

Portal se je na poziv odzval in Zagovornika obvestil, da sta bila oba oglasa že izklopljena s strani obeh fizičnih oseb. Dodatno pa je portal oglasa še blokiral, da ne bi bila možna ponovna aktivacija. Oba ponudnika sta bila o pozivu obveščena in seznanjena z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo. Zagovornik pa je prijavitelja obvestil o izidu primera.

(št. zadeve 0702-21/2019, poziv z dne 19. 3. 2019)