Po 38. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo lahko Zagovornik vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Doslej je Zagovornik opravil oceno diskriminatornosti naslednjih predpisov:

Stranka je na Zagovornika načela enakosti podala pritožbo zaradi nezmožnosti ljudi z invalidnostmi, bolnih in starejših, da bi izkoristili turistične bone, ki so jim bili dodeljeni. Zatrjevala je diskriminacijo zaradi starosti, invalidnosti in zdravstvenega stanja ter vprašala, zakaj ne bi mogle te osebe koristiti bonov za druge storitve. Zagovornik je ugotovil, da je bila izdaja bonov namenjena reševanju slovenskega turizma, ki je zaradi pandemije ostal brez prihodkov, ter usmerjanju domačih gostov v koriščenju turističnih kapacitet v Sloveniji. Cilj, ki se je z boni zasledoval, je bil po oceni Zagovornika legitimen, sredstva, po katerih se je zahtevalo, da so boni porabljeni za turizem, pa primerna in potrebna. Iz ureditve tako ne izhaja sum diskriminacije. Zagovornik zato podrobnejše ocene diskriminatornosti ni izvedel.

Dokumenti:

Zagovornik je prejel pobudo stranke, ki je zatrjevala diskriminacijo brezposelnih, ker v času epidemije niso bili deležni dodatne pomoči. Zagovornik je ocenil, da odločanje o tem ni v njegovi pristojnosti.  Brezposelnosti namreč ni mogoče šteti kot osebno okoliščino v smislu Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Ljudje so brezposelni iz različnih razlogov: nekateri so k temu primorani oziroma ne dobijo zaposlitve, drugi sami dajo odpoved in s tem postanejo brezposelni. Zato ni mogoče za vse osebe trditi, da je brezposelnost osebna okoliščina, ki je prirojena ali pridobljena in je ni mogoče spremeniti. Zagovornik je tudi ugotovil, da so najranljivejši brezposelni, ki so prejemniki socialne pomoči, prejeli solidarnostni dodatek v času epidemije

Dokumenti:

Prvi interventni zakon za pomoč gospodarstvu in prebivalcem v času epidemije je iz kroga samozaposlenih, ki bi bili zaradi upada dohodkov upravičeni do pomoči, izpustil tiste, ki so bili samozaposleni za krajši delovni čas, do polnega delovnega časa pa so bili zavarovani po drugih pravnih podlagah, na primer Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Na Zagovornika se je obrnilo več pobudnikov, ki so zatrjevali diskriminacijo zaradi starševstva ali invalidnosti. Eden od kriterije za pridobitev pomoči so bili dohodki samozaposlenih iz leta 2019. Tisti starši, ki so takrat koristili starševski dopust, teh kriterijev niso izpolnjevali, saj takrat niso imeli dohodkov iz dejavnosti. Zagovornik je ugotovil, da je vlada v nadaljnjih protikriznih ukrepih to stanje sanirala, zato je postopek ocene diskriminatornosti tega predpisa ustavil.

Dokumenti:

Zagovornik je na podlagi novinarskega vprašanja izvedel oceno diskriminatornosti interventnega ukrepa, povezanega s povišanim dodatkom za veliko družino. Do dodatka so bile upravičene vse družine s tremi ali več otroki, ne glede na premoženjsko stanje. Za družine z enim ali dvema otrokoma pa se je za povečanje otroškega dodatka upoštevalo premoženjsko stanje. Zatrjevana je bila diskriminacija glede na družinski status v intersekciji s premoženjskim stanjem.

Zagovornik je med postopkom ugotovil, da dodatek za veliko družino in otroški dodatek nista primerljiva. Dodatek za veliko družino je po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih univerzalen. Dodeli se družinam s tremi ali več otroki, pri katerih država del stroškov za skrb za otroke prevzema nase, ne glede na socialni položaj. Otroški dodatek, ki se dodeli glede na premoženjsko stanje, ni univerzalen. Dodeli se socialno ogroženim otrokom, tudi tistih v družinah s tremi ali več otroki. Interventni zakon je sledil tej ureditvi, razen v delu, ko je upravičenost do povišanega otroškega dodatka priznal le družinam, ki niso prejele tudi dodatka za velike družine. Zagovornik je ocenil, da ureditev ni diskriminatorna, saj upošteva različne položaje velikih družin v primerjavi z ostalimi družinami.

Dokumenti:

Zagovornik je obravnaval pobudo stranke, ki se je pritožila v zvezi z odlokom o omejitvah prehajanja meje s sosednjimi državami. Ta odlok je do 28. 9. 2020 določal nekatere izjeme od obvezne karantene pri prehodu meje. Med izjemami so bili tudi lastniki ali najemniki nepremičnin, plovil ali parcel v kampih.

Stranka je zatrjevala diskriminacijo zaradi premoženjskega stanja, pri čemer naj bi bili pri prehajanju meje prikrajšani tisti, ki nimajo lastninskih ali pogodbenih pravic v sosednji državi.

Zagovornik je ocenil, da so med izjemami od obvezne karantene zajete tudi številne druge življenjske situacije, pri katerih se upošteva njihov poseben položaj in potreba po prehajanju meje. Prav tako je Zagovornik ocenil, da lastninska ali pogodbena pravica v drugi državi ne pove ničesar o premoženjskem stanju osebe. Osebna okoliščina tako ni bila izkazana. Zagovornik je ocenil, da ureditev ni diskriminatorna.

Dokumenti:

Zagovornik je prejel pritožbo zoper Zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (v nadaljevanju: ZIUOPOK), ki je začel veljati 28. 3. 2020. Zakon vsebuje interventni ukrep odloga plačila obveznosti kreditojemalcev iz kreditnih pogodb, sklenjenih z banko oziroma hranilnico, kot enega od ukrepov za omilitev posledic epidemije COVID-19. Ukrep je bil med drugim namenjen državljanom Slovenije, ki imajo v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Predlagatelj je zatrjeval, da so v omenjenem zakonu diskriminirani vsi tujci, kreditojemalci, ki živijo in delajo v Republiki Sloveniji. Poleg tujcev, ki delajo na podlagi dovoljenja za začasno bivanje, izdanega na podlagi Zakona o tujcih, in ki praviloma nimajo večjih kreditov oz. posojil, so v Republiki Sloveniji tudi osebe, ki dlje časa (dve leti in več, tudi 10 let) v Sloveniji živijo in delajo in imajo urejeno stalno bivanje v Sloveniji. Zagovornik je izvedel postopek ocene diskriminatornosti, v katerem je ugotovil, da so iz interventnega ukrepa neupravičeno izključeni državljani drugih držav članic Evropske unije in državljani tretjih držav, ki imajo v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Ocenil je, da ureditev krši načelo prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva in ni skladna z direktivama 2004/38/ES in 2003/109/ES. Vladi Republike Slovenije je priporočil, da v 30 dneh pristopi k odpravi diskriminatorne določbe.

Dokumenti: 

Zagovornik je v času razglašene epidemije novega koronavirusa prejel več prijav diskriminacije zaradi starosti, saj je bil starejšim od 65 let vstop v trgovine prepovedan, razen v času, rezerviranem zanje (od 8. do 10. ure in v zadnji uri obratovanja trgovine). Zagovornik je na podlagi prejetih prijav uvedel postopek ocene diskriminatornosti. Zagovornik je v postopku pridobil stališča Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in infekcijske klinike. Pridobil pa je tudi informacije o tem, ali je bil vstop v trgovine starejšim v določenih urah prepovedan tudi v drugih evropskih državah. Na podlagi zbranih podatkov je ugotovil, da prepoved vstopa v trgovine za starejše po 10. uri ni bil sorazmeren ukrep, poleg tega pa je bila Slovenija edina država poleg Srbije, ki je starejšim po določeni uri prepovedovala nakupovanje. Glede na navedeno je Zagovornik ocenil, da je bila rezervacija časa za nakupovanje ranljivih skupin sorazmeren ukrep, določba odloka vlade, ki jim je prepovedovala vstop po 10. uri, pa je diskriminatorna do starejših.

Dokumenti: 

Banka Slovenije je s 1. novembrom 2019 s sklepom zaostrila pogoje, pod katerimi smejo banke in hranilnice potrošnikom odobriti potrošniška in stanovanjska posojila. Po oceni Združenja bank bi lahko zaradi sklepa Banke Slovenije brez možnosti najema posojila ostalo 57 odstotkov upokojencev, 20 odstotkov zaposlenih, ki (so)preživljajo enega otroka, ter med 10 in 25 odstotkov ostalih zaposlenih. Zagovornik je opravil oceno diskriminatornosti sklepa in ocenil, da glede na družbeni položaj, premoženjsko stanje in družinski status posojilojemalcev sklep ne pomeni diskriminacije, ker so omejitve v njem ustrezen, nujno potreben in sorazmeren ukrep za zagotavljanje finančne stabilnosti.

Dokumenti: 

V Sloveniji so otroci po razvezi ali razhodu staršev v 75 odstotkih dodeljeni v varstvo in vzgojo materam. To pomeni, da so večinoma v vseh teh primerih očetje tisti, ki imajo dolžnost plačevati preživnino zanje. Posledično naj bi bili ti očetje ocenjeni kot kreditno manj sposobni, medtem ko naj te matere s strani bank ne bi bile deležne tako stroge ocene svoje kreditne sposobnosti. Zagovornik je v postopku ugotovil, da se pri ocenjevanju kreditne sposobnosti potrošnikov znesek preživljanja upošteva pri obeh starših. Z uveljavitvijo Sklepa o omejitvah kreditiranja prebivalstva, ki ga je sprejela Banka Slovenije, obstaja mehanizem, ki preprečuje posredno diskriminacijo očetov pri ocenjevanju njihove kreditne sposobnosti.

Dokumenti: 

Zaposleni in samozaposleni prejmejo nadomestilo za bolniško odsotnost iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od 31. dne bolezni ali poškodbe. V prvih 30 dneh bolniške odsotnosti zaposlenim v delovnem razmerju nadomestilo izplačajo njihovi delodajalci. Samozaposleni so sami sebi delodajalci, zato morajo v prvih 30 dneh bolezni sami poskrbeti za to, da bodo v primeru nezmožnosti opravljanja dejavnosti imeli dovolj sredstev za preživljanje. Zagovornik je v preizkusu možne sistemske diskriminacije samozaposlenih zaradi takšne ureditve bolniških nadomestil ugotovil, da samozaposlenost ni osebna okoliščina, kot jo določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo – zato morebitne diskriminatornosti te ureditve ni mogel presojati. Ugotovitev Zagovornika ne pomeni, da je sedanja ureditev zdravstvenega varstva v Sloveniji povsem primerna. Iz podatkov NIJZ namreč izhaja, da samozaposleni in druge primerljive kategorije zaposlenih v bistveno manjši meri koristijo bolniški stalež do 30 dni v primerjavi z zaposlenimi v delovnem razmerju.

Dokumenti: