Institut zagovornika načela enakosti je bil v slovenski sistem prvič uveden s sprejemom Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO) leta 2005. S tem zakonom sta bili v slovenski pravni red preneseni direktivi 2000/34/ES in 2000/78/ES. Prvega januarja 2005 je na podlagi navedenega zakona pričela delovati prva zagovornica načela enakosti, takrat v okviru Urada Vlade RS za enake možnosti (UEM). Imela je status javne uslužbenke, zaposlene v UEM in pooblaščene za izvajanje nalog zagovornice po ZUNEO.

Pred letom 2005 je tovrsten institut obstajal samo za področje spola. Imenoval se je zagovornik oziroma zagovornica enakih možnosti. Uveden je bil na podlagi Zakona o enakih možnostih žensk in moških leta 2002. Z letom 2005, ko je bil ustanovljen zagovornik enakih možnosti za vse osebne okoliščine, je ta pridobil tudi pristojnosti zagovornika enakih možnosti na področju spola.

Aprila 2012 je bil Urad Vlade za enake možnosti ukinjen, njegove pristojnosti in naloge pa so bile prenesene na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). S tem je na MDDSZ prešel tudi zagovornik načela enakosti kot javni uslužbenec, pooblaščen za samostojno izvajanje nalog po ZUNEO. Njegov položaj se je tako še oslabil.

Položaj in status zagovornika, kot je urejen v ZUNEO, je bil ob sprejemu zakona edini možni kompromis, saj takrat ni bilo politične volje za drugačno, bolj neodvisno organizacijsko strukturo, čeprav so se že ob vzpostavitvi zagovornika pojavljali pomisleki glede zadostne neodvisnosti, zlasti v smislu finančne samostojnost in statusne oblike. Državni zbor RS je ob obravnavi poročil zagovornice in zagovornika Vladi RS večkrat priporočil, naj preuči ustreznost zakonske ureditve položaja zagovornika in finančnih osnov za delovanje te institucije ter možnost zagotovitve delovanja zagovornika kot samostojnega organa. Na neustreznost ureditve so opozarjali tudi Varuh človekovih pravic, Odbor ZN za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW odbor), Evropska Komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) in tudi nekdanji Urad Vlade RS za enake možnosti.

Evropska Komisija je februarja 2013 v okviru projekta EU PILOT 4500/13/JUST na Republiko Slovenijo naslovila vprašanje in prošnje za pojasnitev o izpolnjevanju zahtev direktiv o nediskriminaciji s poudarkom na položaju nacionalnega telesa za enakost, torej zagovornika. Slovenija je v odgovoru Evropski Komisiji navedla, da se zaveda potrebe za dopolnitev zakonodaje, ki se nanaša na status zagovornika, in da je v postopku priprave novega zakona, ki bo podrobno uredil njegov položaj. Ker Republika Slovenija Evropski Komisiji ni posredovala novega zakona ali vsaj njegovega predloga, je Evropska Komisija zavrnila odgovor Republike Slovenija in odločila, da bo nadaljevala postopek z uvedbo ugotavljanja kršitev v skladu s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske Unije. Na podlagi navedenega je Republika Slovenija 10. julija 2014 prejela uradni opomin Evropske komisije (št. kršitve 2014/2093) zaradi domnevne nepravilnosti pri prenosu 13. člena Direktive Sveta 2000/43/ES, 12. člena Direktive Sveta 2004/113/ES in 20. člena Direktive 2006/54/ES v slovenski pravni red.

Na podlagi postopka ugotavljanja kršitve je bil predlagan in zatem aprila 2016 tudi sprejet nov zakon – Zakon o varstvu pred diskriminacijo. S tem je bil med drugim tudi na novo urejen položaj nacionalnega telesa za enakost – Zagovornika načela enakosti kot samostojnega in neodvisnega državnega organa. Prvi predstojnik novega organa je bil imenovan 25. oktobra 2016, s tem dnem pa je bil ustanovljen tudi nov državni organ, ki je nadomestil mandat javnega uslužbenca, kot je obstajal na podlagi ZUNEO.

Zagovorniki načela enakosti s prejšnjim mandatom:

  • Tatjana Strojan: januar 2005 – september 2008
  • Domen Zupan: september 2008 – januar 2010
  • Barbara Žgajnar Tavš (v.d.): januar 2010 – junij 2010
  • Boštjan Vernik Šetinc: junij 2010 – 25. oktober 2016

Mnenja Zagovornika načela enakosti z mandatom po ZUNEO (do 25. oktobra 2016)*:

Različna cena storitev ženitnega posredovanje glede na spol predstavlja diskriminacijo

Zagovornik načela enakosti je prejel pobudo moškega, ki se je počutil ponižanega zaradi razlikovanja pri uporabi storitev posredovanja ženitnih ponudb. Posredovanje stikov morajo moški plačevati, medtem, ko je ženskam takšna storitev na voljo brezplačno ali po velikih popustih. Pobudnik opozarja na splošno razširjenost takšne prakse pri različnih ženitnih posredovalnicah. Z vprašanjem glede suma nekorektnosti svoje prakse se je na Zagovornika obrnil tudi eden od ponudnikov teh storitev na trgu, kasneje pa tudi Tržni inšpektorat RS.

Zagovornik meni, da ponujanje storitev ženitnega posredovanja, po katerem se potrošnicam storitve ne zaračunavajo ali pa zaračunavajo v bistveno manjši meri, predstavlja primer neposredne diskriminacije zaradi spola. Zagovornik je predlagal opustitev diskriminatorne prakse cenovne diskriminacije.

Preprečevanje upravičencem, da bi jih ob namestitvi v t.i. umetniške rezidence v tujini spremljali mladoletni otroci, predstavlja primer posredne diskriminacije

Zagovornik načela enakosti je prejel pismo pobudnice, ki je samozaposlena v kulturi. Na Javnem projektnem razpisu za izbor predlogov za bivanje in ustvarjanje v umetniških rezidencah v tujini, ki jih je v letu 2013 sofinancirala Republika Slovenija, je bila izbrana za enomesečno bivanje v umetniški rezidenci v Londonu. Tam naj bi promovirala slovensko kulturo, ustvarjala in imela možnost za razvoj poklicne kariere. Pred podpisom pogodbo je prišlo do zapleta. Ob sklicevanju na vsebino razpisa, se pobudnici ni omogočilo, da bi z njo v navedenem stanovanju bivala tudi njena 6 letna hči, ki z njo živi v enostarševski družini. Pobudnica je ministrstvo opozorila, da je v času od izbora do podpisa pogodbe prišlo do spremenjenih družinskih okoliščin in je ustno zaprosila za prilagoditev. Ministrstvo je prošnjo ustno vnaprej zavrnilo, prav tako prošnjo izvedba bivanja v drugem časovnem obdobju. Pobudnica je bila pripravljena kriti morebitne dodatne stroške za namestitev hčere. Pobudnico je ministrstvo s tem odvrnilo od  poskusa, da bi pisno zaprosila za izjemno namestitev druge osebe. Pobudnica je zato odstopila od svoje namere ter ostalih aktivnosti.

Zagovornik je v konkretnem primeru opozoril na varstvo človekovih pravic v kontekstu starševstva. Primer pobudnice plastično prikazuje, da je sporni pogoj iz razpisa oz. pogodbe in absolutna prepoved bivanja tretjih oseb v stanovanju s strani ministrstva sumljiv z vidika preprečevanja posredne diskriminacije. Pogoj ne predstavlja diskriminacije sam po sebi, ampak je sumljiv zato, ker je absoluten in ker pri njegovi razlagi ne dopušča nikakršnih izjem. Tako lahko zaradi svojih učinkov prekomerno prizadene osebe v enostarševskih družinah z manjšimi otroci. Diskriminacije ne povzroča le neenaka obravnava primerljivih položajev, ampak tudi pretirano posploševanje oz. striktno enaka obravnava vseh, tudi tistih oseb, ki pa so v stvarno drugačnem dejanskem položaju in bi jih bilo – prav zaradi zapovedi po enakem obravnavanju – potrebno obravnavati drugače.

Zagovornik priporoča, naj javna upravna vselej razlaga določbo 5. odst. 24. člena Zakona o motornih vozilih tako, da za osebe z invalidnostmi zahteva po navedbi in soglasju uporabnika vozila smiselno ne velja in s tem zagotovi razumno (primerno) prilagoditev

Zagovornik je prejel pobudo gibalno ovirane osebe, ki ima v lasti osebno vozilo. Pobudnik zaradi invalidnosti ni več zmožen za vožnjo. Vozilo vseeno potrebuje, čeprav ne kot voznik, ampak kot potnik. Opozarja na problem zaostritve pogojev za registracijo motornih vozil zaradi sprejema Zakona o motornih vozilih (ZMV). Po obstoječi razlagi 29. člena ZMV mora lastnik vozila, ki želi vozilo registrirati ali podaljšati veljavnost prometnega dovoljenja,  predložiti tudi svoje veljavno vozniško dovoljenje. Pobudnik uporablja lastno vozilo, vendar ga lahko upravljajo le drugi vozniki (sorodniki, prijatelji, osebni asistenti). 5. odstavek 29. člena ZMV naj bi se razlagal tako, da mora zato tudi oseba, kot je pobudnik, določiti uporabnika vozila. Za to osebo pa nato smiselno veljajo določbe, ki se nanašajo na lastnika vozila, vključno s pravico do registracije vozila. Pobudnik se noče izogniti odgovornostim lastnika. Hkrati opozarja, da bremena odgovornosti uporabnika vozila ne želi prevzeti nihče, saj vozilo vozijo različni vozniki. To po njegovi oceni pomeni poseg v možnosti za osebno mobilnost in v pravico do rabe lastnega vozila. Meni, da gre za primer diskriminacije zaradi invalidnosti.

Zagovornik posebej opominja, da diskriminacijo zaradi invalidnosti pomeni tudi odklonitev razumne prilagoditve v povezavi s samostojno osebno mobilnostjo oseb z invalidnostmi.  Zagovornik meni, da razlaga 5. odst. 29. člena ZMV, ki od oseb z invalidnostmi, ki so imele vozniško dovoljenje in imajo v lasti vozilo, ob registraciji ali podaljšanju prometnega dovoljenja vozila neupravičeno terjajo tudi navedbo in soglasje voznika vozila, predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi invalidnosti.

Zagovornik priporoča, naj javna uprava določbo vselej razlaga tako, da za navedene osebe zahteva po navedbi in soglasju uporabnika vozila smiselno ne velja in da se na ta način osebam z invalidnostmi zagotovi razumne (primerne) prilagoditve. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor naj na ustrezen način, po možnosti s predpisom, zagotovi enotno in pravilno uporabo prava, ki ne bo povzročala diskriminacije zaradi invalidnosti.

Kriteriji za dodelitev neprofitnih najemnih stanovanj morajo biti določeni tako, da bodo na voljo vsem socialno najbolj ogroženim kategorijam oseb, vključno z romskim prebivalstvom

Zagovornik načela enakosti je prejel pobudo, v kateri Amnesty International zatrjuje, da so pripadniki romske skupnosti v Mestni občini Novo mesto zaradi svojega etničnega porekla diskriminirani pri dostopu do neprofitnih stanovanj. Posebej opozarja na kriterije za opredelitev prednostnih kategorij, ki so bili v veljavi na zadnjem razpisu. Ti naj bi bili posredno diskriminatorni do romske populacije, saj kot prednostne kriterije z zelo velikimi preferenčnimi faktorji opredeljujejo zlasti višjo izobrazbeno strukturo prosilcev, stalnost njihove zaposlitve, daljšo delovno dobo ipd. Drugi, socialno občutljivi kriteriji (npr. številčnost družine, bolezen, invalidnost), pa so imeli bistveno nižje faktorje. Uporabljeni kriteriji naj bi učinkovali tako, da nesorazmerno zapostavljajo romsko populacijo občanov, ki ima v primerjavi z neromsko izrazito podpovprečno izobrazbo ter izjemno visoko stopnjo dolgotrajne brezposelnosti.

Zagovornik je v konkretnem primeru ocenil, da ravnanje Mestne občine Novo mesto predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi etničnega porekla. Zagovornik je priporočil, naj Mestna občina Novo mesto zagotovi takšno določitev kriterijev in  njihove teže, da bodo ti v celoti zasledovali cilje in namene zaradi katerega je občini dana možnost določanja posebnih kriterijev za dodeljevanje ugodnosti na področju  stanovanjske politike. Določi naj jih tako, da bodo ti v zadostni in enaki meri na voljo  vsem socialno najbolj ogroženim kategorijam oseb, vključno z romskim prebivalstvom.

Ravnanje Državne volilne komisije, ki volivcem z invalidnostmi na predčasnih volitvah v Državni zbor leta 2011 ni zagotovila primernih informacij o prilagojenih načinih izvrševanja volilne pravice, predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi invalidnosti

Zagovornik načela enakosti je prejel pritožbo pobudnice, ki je zatrjevala, da je bila zaradi prakse DVK diskriminirana zaradi invalidnosti pri dostopu do informacij ter pri učinkovitem izvrševanju aktivne volilne pravice.

Zakon o volitvah v državni zbor daje volilcem dokaj široke možnosti izvrševanja volilne pravice in pri tem na različnih mestih upošteva njihove različne položaje (npr. bolezen, invalidnost, kraj bivanja v času volitev, kraj stalnega prebivališča…). Nekaterih prilagojenih oblik glasovanja ni mogoče omogočiti drugače kot tako, da tudi državljani sami poskrbijo za uresničitev volilne pravice. To pomeni, da je povsem dopustna ureditev po kateri morajo v ta namen volivci volilni komisiji sami sporočiti, da želijo glasovati na poseben, prilagojen način. Seveda pa jim to ne sme biti oteženo. Prvi in nujni predpogoj za učinkovito izvrševanje teh možnosti je, da so volivci o tem pravočasno in ustrezno obveščeni.

Volilni organi so dolžni zagotoviti kar največjo možno stopnjo dostopnosti volišč in volilnih  postopkov za osebe z invalidnostmi. Prav tako so dolžni zagotoviti ne le informacije javnega značaja o volilnih postopkih in do določene mere tudi samo obveščenost vseh volivcev. Zagovornik tako meni, da ravanje DVK, ki volivcem z invalidnostmi na predčasnih volitvah v Državni zbor leta 2011 ni zagotovilo zadostnih in pravočasnih, preglednih in lahko razumljivih informacij o vseh možnih, zlasti prilagojenih načinih izvrševanja volilne pravice za osebe z invalidnostmi ter pripomočkih za to, predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi invalidnosti. Zagovornik je na DVK naslovil konkretna priporočila za odpravo posredne diskriminacije.

Ciljno informiranje in ponujanje sklenitve naročniškega razmerja za dobavo električne energije zaposlenim v (potencialnih) partnerskih družbah s posebnimi enkratnimi akcijami v obliki popusta, ne predstavlja diskriminacije zaradi statusa (ne)zaposlenosti

Zagovornik načela enakosti je obravnaval poslovno prakso, s katero družba določeni skupini potencialnih potrošnikov ponuja svoje storitve pod ugodnejšimi pogoji. Gre za akcijo “Mesec za 1 evro”, ki je bila ponujena zaposlenim v družbah skupine. Ob sklenitvi naročniškega razmerja za dobavo električne energije bi potrošnik v prvem mesecu za porabljeno električno energijo plačal 1 evro ne glede na obseg porabe.

Zagovornik meni, da ciljno informiranje in ponujanje sklenitve naročniškega razmerja za dobavo električne energije zaposlenim v (potencialnih) partnerskih družbah s posebnimi enkratnimi akcijami v obliki popusta, ne predstavlja neposredne diskriminacije, niti posredne diskriminacije zaradi statusa (ne)zaposlenosti. Kadar za tako obravnavanje ni mogoče najti posebnih ciljev, so takšne akcije sprejemljive pod pogojem, da imajo do navedenih storitev pod takšnimi oziroma primerljivimi pogojih lahko dostop tudi druge skupine potrošnikov, ki so jim storitve sicer namenjene. V danem primeru je pomembno, da imajo takšne ugodnosti vsaj občasno lahko tudi tisti, ki nimajo statusa zaposlitve. V nasprotnem lahko pride do neposredne in posredne diskriminacije nezaposlenih.

Neomogočanje dostopa do storitev hotelske namestitve višje kategorije ter vstopa v bazenski kompleks osebam v spremstvu psov vodičev sli spremljevalcev predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi invalidnosti

Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka in opozorila na neustrezen način zagotavljanja turističnih storitev v hotelu. Osebe s posebnimi potrebami, ki jih spremljajo psi vodiči oz. terapevtski psi naj bi bili zaradi svoje invalidnosti že večkrat obravnavane od ostalih gostov.

Ravnanje ponudnika storitev, ki osebam v spremstvu psov vodičev ali spremljevalcev ne omogoča dostopa do storitev hotelske namestitve višje kategorije ter vstopa v bazenski kompleks, po mnenju Zagovornika predstavlja primer posredne diskriminacije zaradi invalidnosti oziroma kršitev zahteve zagotoviti razumne prilagoditve. Enako velja za zahtevo po doplačilu stroškov oskrbe psa vodiča v standardnih sobah. Zagovornik je družbo pozval, da pobudniku in njegovim svojcem izreče pisno opravičilo ter nemudoma zagotovi vse potrebne ukrepe, ki bodo tudi navedeni skupini oseb z invalidnostmi omogočile dostop do vseh oblik namestitve in turističnih storitev pod enakimi pogoji kot ostalim gostom.

Poslovne prakse ugodnejšega ponujanja storitev članom lahko predstavljajo primer neposredne diskriminacije zaradi statusa članstva

Zagovornika načela enakosti je Tržni inšpektorat RS (TIRS) zaprosil za mnenje, ali poslovna praksa družbe, s katero določeni skupini potrošnikov (članom) ponuja svoje storitve pod ugodnejšimi pogoji, povzroča diskriminacije. Ob sklenitvi naročniškega razmerja za dobavo električne energije bi potrošnik v prvem letu za porabljeno električno energijo plačal 5% nižje stroške in to ne glede na obseg porabe.

Po mnenju Zagovornika ponujanja storitev naročniškega razmerja za dobavo električne energije članom po posebnimi ugodnostmi (akcija) v obliki popusta, predstavlja primer neposredne diskriminacije zaradi statusa članstva. Kadar za tako obravnavanje ni mogoče najti posebnih upravičenih ciljev, so takšne akcije sprejemljive pod pogojem, da imajo do navedenih storitev pod takšnimi oz. primerljivimi pogojih lahko dostop tudi vse druge skupine potrošnikov, ki so jim storitve sicer namenjene. V nasprotnem primeru so nečlani diskriminirani.

Prednostno obravnavanje gluhih članov pri dostopu do vodstvenih funkcij v Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije je mogoče opravičiti pod pogoji testa sorazmernosti

Zagovornik načela enakosti je prejel več pobud, ki izpostavljajo spornost določbe statuta Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), po kateri je predsednik ZDGNS “praviloma lahko gluha oseba”, čeprav ZDGNS združuje in varuje interese vseh oseb z okvaro sluha.

Po mnenju Zagovornika dajanje prednosti članom društev, tj. članic ZDGNS, ki so gluhi, pri dostopu do položaja predsednika skupščine zveze društev v sedanjem ter predlaganem osnutku statuta ZDGNS, predstavlja neposredno diskriminacijo drugih članov članic ZDGNS z okvarami sluha. To prednostno obravnavanje gluhih članov pri dostopu do vodstvenih funkcij v ZDGNS bi bilo je mogoče opravičiti le, če bi bilo zanj mogoče najti posebno tehten razlog (npr. spodbujanje pri kandidiranju na funkcije, ki je nujno potrebno zaradi izkazane nesorazmerne podzastopanosti oseb, ki so gluhe pri delu te invalidske organizacije) in pod pogojem, da so ti ukrepi primerni in potrebni ter imajo sorazmeren učinek.

Zavod RS za zaposlovanje mora sezonskim delavcem nuditi enake storitve kot drugim iskalcem zaposlitve 

Na Zagovornika načela enakosti se je obrnil sezonsko zaposleni delavec v gradbeništvu. Vsako leto je delal le od začetka marca do konca novembra, preostali čas pa je bil prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ). Pobudnik pravi, da v takšnih pogojih zaradi pravil zavarovanja za primer brezposelnosti le težko shaja, nima polne pokojninske dobe, in regresa za letni dopust. Meni, da gre za diskriminacijo zaradi oblike zaposlitve.

Zagovornik izpostavlja, da delovno razmerje za določen čas v primeru sezonskih del izhaja iz narave in okoliščin opravljanja takega dela. Zagovornik se nato posveča vprašanju, ali je ZRSZ iskalcem zaposlitve ponujal vse svoje storitve, ne glede na obliko pred tem obstoječe pogodbe o zaposlitvi oz. glede na sezonsko delo, dosledno pod povsem enakimi pogoji kot drugim iskalcem zaposlitve.

Sistemski rešitvi glede financiranja delovanja političnih strank po 23. členu Zakona o političnih strankah predstavljata primera posredne diskriminacije na podlagi političnega prepričanja

Zagovornik načela enakosti je prejel pobudi dveh državljanov, ki sta člana ožjih vodstev manjših političnih strank. Oba menita, da je 23. člen Zakona o političnih strankah diskriminatoren, saj omejuje politično konkurenco in ohranja monopolni, privilegiran položaj večjih političnih strank. Zakon namreč financiranje delovanja političnik strank iz državnega proračuna omejuje zgolj na stranke, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor kandidirale svoje kandidatke ali kandidate in so prejele najmanj 1 odstotek glasov volivcev in ki so na volitvah predložile skupno kandidatno listo ter so z navedeno listo v državi dobile najmanj 1,2 odstotka glasov (če sta skupno listo predložili dve stranki) oz. najmanj 1,5 odstotka glasov (če so skupno kandidatno listo predložile tri ali več strank).

Zagovornik ugotavlja, da kriteriji neenakega financiranja temeljijo na preteklem volilnem izidu. Ta naj bi na “objektiven” način meril uspešnost oz. politično moč oz. relevantnost posameznih strank, čeprav v pravnem pogledu pomeni le vzvod oz. pogoj za neposredno sodelovanje pri izvrševanju zakonodajne oblasti. Zakonodajalec trdi da je “najprimernejši, saj odraža podporo volivcev določeni stranki in je odraz njenega delovanja”. Navedeni kriteriji v zakonu torej bolj ali manj neposredno “merijo legitimnost” (oz. družbeno relevantnost) posameznih političnih stališč, prepričanj in usmeritev in na podlagi le-teh odločujoče vplivajo na pravico do financiranja. V tem smislu predstavljajo navidezno nevtralno merilo, ki pa dejansko temelji na političnem prepričanju.

Vrtec je ravnal diskriminatorno do pomočnika vzgojitelja

Zagovornik načela enakosti je obravnaval primer pobudnika, v katerem je zatrjeval, da je bil na delovnem mestu pomočnika vzgojitelja neenako obravnavan zaradi spola, zdravstvenega stanja in sindikalne dejavnosti.

Ravnanje vrtca po mnenju Zagovornika predstavlja primer t.i. intersekcijske diskriminacije zaradi omenjenih osebnih okoliščin. Vrtec se namreč ni odločno odzval na neresnične očitke staršev o domnevni poškodbi otroka A s strani pobudnika kot pomočnika vzgojitelja in na fizičen napad enega od staršev otroka B na pobudnika. Zaradi suma, da je pobudnik nasilno ravnal z otrokom B, je brez možnosti učinkovitega zagovora pobudniku izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Izključno ženska jezikovna oblika notranjih aktov in drugih dokumentov vrtca v zvezi z delom, predstavlja primer neposredne diskriminacije zaradi spola.

Zagovornik je vrtec med drugim pozval, naj pobudniku izreče pisno opravičilo.

Akcija “Ponosen/ponosna sem na (s)pol” predstavlja primer namerne neposredne diskriminacije na podlagi spolne identitete in spolne usmerjenosti

Kampanja Ministrstva za šolstvo in šport je dijake prvih letnikov srednjih šol od maja 2010 dalje spodbujala k podpisovanju certifikata “Ponosen/ponosna sem na (s)pol” (certifikat je poleg napisa vseboval še dvoje besedil: “Človeštvo je razdeljeno na dva (s)pola. Združena tvorita celoto za nadaljevanje civilizacije. Odgovorna spolnost je prava pot.” ter “Spolnost je velika odgovornost dveh partnerjev drug do drugega, zato izjavljam, da sem seznanjen(a) z vsem, kar prinaša.”). Namenjena naj bi bila “odzivu na radikalne spremembe v svetu” tudi glede načina “socializacije v spol” in ozaveščanju za odgovorno spolnost. Navkljub obširno obrazloženemu mnenju Zagovornika načela enakosti po ZUNEO je ministrstvo v maju 2011 ponovilo identično kampanjo.

Po mnenju Zagovornika certifikat in kampanja spodbujata k javnemu opredeljevanju za določeno, tj. heteroseksualno spolno identiteto. Kampanja torej očitno neposredno zapostavlja oz. prizadene skupine oseb s spolnimi identitetami, ki niso heteroseksualne. Hkrati je isti del akcije namenjen socializaciji v spol, po presoji Zagovornika le navidezno nevtralen z vidika spolne usmerjenosti, vendar v danih okoliščinah opredeljevanje glede spola in spolne identitete dijakov učinkuje tako, da nesorazmerno in brez utemeljenih razlogov prizadene osebe s spolno usmerjenostjo, ki ni heteroseksualna. Kampanja jih namreč ne vključuje v prizadevanja k socializaciji za (s)pol. Tudi če bi kampanja ostala le pri tem, bi šlo za posredno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Vendar gre kampanje še dlje. Drugi, vsebinski del kampanje, nedvomno temelji na pozitivnem vrednotenju oz. promociji heteroseksualne spolne usmerjenosti, saj omenja njeno prokreacijsko noto. S tem poziva k javnemu opredeljevanju za heteroseksualno spolnost oziroma spolno prakso. Ta del kampanje je po oceni Zagovornika neposredno diskriminatoren na podlagi spolne usmerjenosti.

Kampanja v prizadevanjih za socializacijo v spol ter varno in odgovorno spolnost razlikuje na podlagi dveh osebnih okoliščin in učinkuje izključevalno do LGBT skupin.

Grafološke prakse pri zaposlovanju so ob nenavedbi upoštevanja upravičenih izjem neposredno diskriminatorne do invalidov

Zagovornik načela enakosti je po ZUNEO obravnaval prijavo osebe, ki je opozorila na domnevno sporne pogoj pri zaposlitvi na delovno mesto pravnika. Med pogoji za zaposlitev se je od kandidatov zahtevala vložitev lastnoročno napisane prijave z namenom uporabe grafologije kot metode za selekcijo kadrov.

Ker delodajalec v razpisu ni vnaprej opozoril na možnost izjeme od zahteve po lastnoročno napisani izjavi, je Zagovornik ocenil, da je imel javni razpis diskriminatorne učinke za osebe, za katere navedeni kriterij predstavlja nesorazmerno visoko oviro oz. prepreko zaradi njihove osebne okoliščine invalidnosti. Navedba, da navedeni kriteriji v praksi delodajalca ni absolutno obvezen in da je delodajalec izrazil pripravljenosti, da bi kandidatom, če bi za to zaprosili, omogoči tudi prilagoditve, po mnenju Zagovornika ni ključno. Ključno je, da pogoj učinkuje odvračalno, saj teh dodatnih ključnih informacij potencialni kandidati z invalidnostmi nimajo, razen če zanje posebej zaprosijo. Kršitev je torej storjena prav z opustitvijo vnaprejšnje zagotovitve teh informacij.

*Stran sproti dopolnjujemo.