Izpostavljamo

Izpostavljamo 2018-06-13T07:46:36+00:00

Percepcija diskriminacije v Sloveniji – raziskava javnega mnenja

Konec leta 2017 je Zagovornik izvedel raziskavo o diskriminaciji v Sloveniji, katere namen je bil pridobiti vpogled v javno mnenje o diskriminaciji med splošno populacijo. Opravil jo je Inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana, katerega vzorčni okvir so bili prebivalci Republike Slovenije v starosti od 15 do 75 let. Raziskava je bila izvedena na vzorcu (N=1011), ki je za Slovenijo reprezentativen po spolu, starosti, regiji in izobrazbi. Zbiranje podatkov je potekalo v drugi polovici oktobra in v začetku novembra 2017.

V raziskavi je sodelovalo 51 odstotkov moških in 49 odstotkov žensk, razdeljeni so bili na šest starostnih kategorij, v razponu od 15 do 75 let. Respondenti so imeli različno stopnjo izobrazbe, več kot polovica (53 odstotkov) jih je končala poklicno ali srednjo šolo. Ena petina (20 odstotkov) jih je pripadala kategoriji, ki je zaključila največ osnovno šolo ali manj, nekaj manj kot tretjina (26 odstotkov) pa je dokončala višjo, visoko šolo ali več.

Približno polovica udeležencev (54 odstotkov) je bila iz ruralnega oziroma vaškega okolja, druga polovica (46 odstotkov) pa iz urbanega oziroma mestnega okolja. Anketiranci prihajajo tudi iz različnih slovenskih regij, in sicer: Pomurska, Podravska, Koroška, Savinjska, Zasavska, Spodnjeposavska, Jugovzhodna Slovenija, Osrednjeslovenska, Gorenjska, Goriška in Notranjsko-kraška ter Obalno-kraška regija.

Dobri dve tretjini (66 odstotkov) anketirancev nista religiozni, po narodnosti pa so večinoma Slovenci. Le 6 odstotkov jih pripada drugi narodnosti kot so: Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Madžari, Makedonci in drugi.

Anketiranci se med seboj razlikujejo po zaposlitvenemu statusu, pri čemer jih je slaba polovica zaposlenih (45 odstotkov), skoraj tretjino predstavljajo upokojenci (26 odstotkov), ostali pa se še izobražujejo, so nezaposleni, samozaposleni oz. delujejo na drugih področjih. Njihov prihodek se večinoma razteza od 400 evrov do več kot 1.200 evrov mesečno, medtem ko nekateri nimajo lastnih dohodkov oziroma na vprašanje o prihodkih ne želijo odgovoriti (10 odstotkov).

Ugotovitve javnomnenjske raziskave kažejo, da vprašani diskriminacijo najpogosteje razumejo kot neenako obravnavanje zaradi barve kože ali rase (19 odstotkov), neenako obravnavanje na splošno (16 odstotkov) in neenako obravnavanje zaradi veroizpovedi (15 odstotkov). Pri tem je bil posamezen odgovor lahko uvrščen v več kategorij.

Po prvem odstavku 4. člena ZVarD je diskriminacija definirana kot »… vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin…«. Anketiranci so lahko podali največ tri odgovore in po seštevku odstotkov prve, druge in tretje navedbe so osebne okoliščine, ki so najpogosteje razlog za diskriminacijo: narodnost, spolna usmerjenost, veroizpoved in družbeni položaj. Ob tem približno četrtina vprašanih meni, da so v Sloveniji najpogostejše tarče diskriminacije Romi, sledijo istospolno usmerjeni, begunci in pripadniki nižjega družbenega sloja.

Anketiranci so lahko izbrali največ tri odgovore glede področja diskriminacije in po seštevku odstotkov prve, druge in tretje navedbe, je razvidno, da je diskriminacija najbolj razširjena na področju dela in zaposlovanja, pravosodja, v postopkih policije, sledi pa področje socialnega in zdravstvenega varstva.

Več kot tretjina vprašanih (36 odstotkov) je mnenja, da se je v zadnjih letih situacija glede neenakosti in diskriminacije v državi poslabšala. Med tistimi, ki menijo, da so bili v zadnjih 12 mesecih tarča diskriminacije, je ta delež višji in znaša 45 odstotkov. Poleg tega petina anketirancev (22 odstotkov) meni, da se diskriminacija uvršča med bolj razširjene težave v državi. Dobra tretjina vprašanih (38 odstotkov) meni, da diskriminacija predstavlja enako težavo kot drugi problemi v državi.

Zgovoren je podatek, da skoraj 40 odstotkov populacije zanimajo informacije o neenakosti in diskriminaciji v Sloveniji. Polega tega si skoraj polovica populacije (47 odstotkov) želi s strani Zagovornika načela enakosti prejemati informacije na temo diskriminacije. Med tistimi, ki menijo, da so bili v zadnjih 12 mesecih žrtev diskriminacije, bi jih skoraj 60 odstotkov želelo s strani Zagovornika načela enakosti pridobivati informacije na temo diskriminacije.

Zaskrbljujoči so rezultati, ki so pokazali, da približno dve tretjini vprašanih ne pozna niti enega pravnega akta, ki bi bil namenjen preprečevanju in odpravi diskriminacije, poleg tega pa skoraj dve tretjini vprašanih ne pozna niti enega organa za spodbujanje enakopravnosti in varstvo pred diskriminacijo.

Realno poznavanje novega organa za varstvo pred diskriminacijo Zagovornika načela enakosti je skorajda zanemarljivo; na vprašanje »Ali veste, kateri samostojni državni organi v Sloveniji so pristojni za boj proti neenakopravnosti in varstvo pred diskriminacijo?« je le slab odstotek vprašanih navedel Zagovornika načela enakosti. Največkrat naveden organ je bil Varuh človekovih pravic, katerega je navedlo 28 odstotkov sodelujočih v raziskavi.

Odgovori anketirancev na vprašanje kako je poskrbljeno za boj proti neenakosti in preprečevanju diskriminacije, kažejo zaskrbljujočo sliko, saj jih več kot tretjina (36 odstotkov) meni, da za boj proti neenakosti ni ustrezno (ali sploh ni) poskrbljeno. Tisti, ki menijo, da ni ustrezno poskrbljeno za boj proti neenakosti in diskriminaciji, na vprašanje, kako bi obstoječe stanje lahko izboljšali, predlagajo sledeče: več poudarka bi bilo potrebno dati na ozaveščanju ljudi, krepitvi odnosov med ljudmi, izboljšati zakonske in pravne ureditve ter izboljšati vzgojo in izobraževanje.

Približno petina populacije bi zagotovo prijavila diskriminacijo, če bi ji bila priča ali bi izvedela zanjo. Če bi bili sodelujoči v raziskavi ali njihovi bližnji tarča diskriminacije, bi se za pomoč najprej obrnili na družinske člane, sledijo Varuh človekovih pravic, prijatelji in sodelavci, manj bi se jih obrnilo na osebnega odvetnika, policijo in inšpektorate.

Približno petina vprašanih (17 odstotkov) meni, da je bila tarča diskriminacije v zadnjih 12 mesecih; 11 odstotkov je diskriminacijo v zadnjih 12 mesecih doživelo večkrat, 6 odstotkov pa je diskriminacijo opredelilo kot enkraten dogodek. Med njimi je bila tarča diskriminacije skoraj polovica na delovnem mestu, sledi področje zdravstvenega varstva, postopkov v javni upravi in izobraževanja. Najpogostejše osebne okoliščine diskriminacije so bile starost, družbeni položaj, zdravstveno stanje ter izobrazba.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da se 75 odstotkov tistih, ki menijo, da so bili v zadnjih 12 mesecih diskriminirani, niso poslužili nobenih postopkov za zaščito svojih pravic. Dobra polovica tistih, ki se niso poslužili nobenih postopkov, je kot razlog za svojo odločitev navedla nezaupanje v to, da bi se lahko s tem karkoli spremenilo.

Anketiranci, ki so menili, da so bili v zadnjih 12 mesecih tarča diskriminacije, so bili naprošeni, da naj opišejo svojo izkušnjo, za katero menijo, da je bila diskriminacija. Analiza njihovih odgovorov je pokazala, da je kar 70 odstotkov primerov lahko ustreza definiciji diskriminacije, kot jo opredeljuje ZVarD, v ostalih primerih pa gre večinoma za druga neustrezna ravnanja ali krivice.