Ena od srednjih šol je organizirala izlet v sosednjo državo poudarkom na umetnosti, o čemer so bili starši in dijaki obveščeni z letakom. V šoli so zbirali prijave in na izlet se je prijavil tudi dijak s posebnimi potrebami, in sicer z določenim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo. Dijaki so bili obveščeni, da se izleta ne smejo udeležiti tisti med njimi, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti v zvezi s prisotnostjo pri pouku oziroma jim je bil zaradi tega izrečen vzgojni ukrep ali imajo negativne ocene. Konkretni dijak pa je bil ustno obveščen, se izleta ne sme udeležiti zaradi svoje zdravstvene diagnoze. Šoli naj bi bila posredovana vsa navodila glede ukrepanja v zvezi z zdravstvenim stanjem. 

Zagovornik je prejel predlog za obravnavo in v postopku ugotavljanja diskriminacije izvedel podrobno preiskavo. Ker je predlagatelj izpolnil trditveno breme, kar pomeni, da je v predlogu za obravnavo izkazal osebno okoliščino in druga dejstva, ki kažejo na verjetnost, da je prišlo do diskriminacije, je dokazno breme prevalilo na šolo. Šola v postopku pred Zagovornikom ni podala konkretnih odgovorov in pojasnil v zvezi z indici, da je bil razlog za zavrnitev udeležbe v zdravstvenem stanju v povezavi z invalidnostjo, temveč je vztrajala, da je bil razlog v tem, da dijak ni izkazal interesa za umetnost. Medtem je iz predhodnih postopkov v zvezi z istim dogodkom že potekal postopek pred Varuhom človekovih pravic in inšpektoratom za šolstvo, iz katerih je bilo razvidno, da je razprava o razlogi za udeležbo ali neudeležbo v obdobju, v katerem je bil organiziram izlet, potekala predvsem na temo dijakovega zdravstvenega stanja in zagotavljanja njegove varnosti (ne pa interes za umetnost), inšpektorat za šolstvo pa je poleg tega ugotovil, da so bila merila za izbor oziroma zavrnitev prijav nejasna in so omogočala arbitrarne odločitve.

Na podlagi tehtanja vseh dejstev in dokazov je Zagovornik zaključil, da šola po prevalitvi dokaznega bremena nanjo ni izkazala, da ni diskriminirala – torej da razlogi za izključitev dijaka iz udeležbe na izletu niso bili povezani z njegovo osebno okoliščino zdravstvenega stanja v povezavi s invalidnostjo. Gre torej za intersekcijsko diskriminacijo. Dijak ni bil izključen iz izleta samo zaradi zdravstvenega stanja, temveč zato, ker je kot oseba invalidnostjo in tem konkretnim zdravstvenim stanjem v očeh šole prepoznan kot dolgotrajno bolan otrok. Zagovornik kot odločilni razlog za neudeležbo dijaka ne prepoznava dijakovega dotedajšnjega interesa za umetnost (kar sicer ni bilo jasno predstavljeno merilo), temveč dejstvo, da je šola ocenila, da zanj kot otroka z določenim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo ni bila zagotovljena zadostna zdravstvena varnost. Pri tem pa šola ni izkazala, da je storila vse, da bi to varnost zagotovila, saj se o tem v postopku sploh ni izrekala, kljub izrecnim in jasnim vprašanjem, ki jih je nanjo naslovil Zagovornik.