Zavarovalnica diskriminirala osebo, ki živi s hivom, ker z njo ni hotela skleniti zavarovanja

Zavarovalnica je zavrnila pisno ponudbo zainteresiranega zavarovanca – osebe, ki živi s HIV in se zdravi (viremija je pod mejo zaznavnosti) – za sklenitev nezgodnega zavarovana, zavrnila pa je tudi pisno ponudbo za sklenitev zdravstvenega zavarovanja za primer nastanka dveh določenih hudih bolezni in za primer določenih operacij zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Zavarovalnica se tudi ni strinjala s postopkom poravnave na način, da bi ponovno ocenila zavarovanca in odločala o sklenitvi zavarovanj (tudi z morebiti višjo premijo).

Zagovornik je ugotavljal, ali tovrstno ravnanje zavarovalnice pomeni diskriminacijo po prvem odstavku 6. člena ZVarD. V obravnavanem primeru je kot osebno okoliščino, na podlagi katere posameznik uživa varstvo pred diskriminacijo, prepoznal njegovo zdravstveno stanje.

Zagovornik je v postopku pridobil mnenje strokovnjaka medicinske stroke, ki že vrsto let deluje tudi na področju okužb s HIV in je soavtor članka, ki ga je zavarovalnica upoštevala pri oceni rizika zavarovanca. Po strokovnem mnenju strokovnjaka, s katerim je bila zavarovalnica v postopku seznanjena, zavarovanec zaradi svoje osebne okoliščine zdravstvenega stanja (oseba, ki živi s HIV) in je na redni terapiji, v kontekstu nezgodnega zavarovanja ne predstavlja nič večjega rizika od osebe, ki ni okužena s HIV. V zvezi z drugim zavarovanjem pa je pri osebi, ki živi s HIV in se zdravi, nekoliko večje tveganje za rakave bolezni v primerjavi z zdravo osebo. Pri čemer je po strokovni oceni to tveganje manjše od tveganja pri osebi, ki ni okužena s HIV in je kadilec. Prav tako je omenjeni strokovnjak v zvezi s člankom, katerega soavtor je in na katerega se je sklicevala zavarovalnica pri zavrnitvi nezgodnega zavarovanja, pojasnil, da je omenjeni članek zastarel in da mnenje iz članka v današnjem času ni več aktualno.

Zagovornik je ugotovil, da je zavarovalnica z zavrnitvijo sklenitve zavarovanj posegla v pravni interes predlagatelja na področju dostopa do zavarovalnih storitev. Tisto, kar razlikuje zavarovanca od ostalih zavarovancev, ki jih je zavarovalnica sprejela v zavarovanje, je njegovo zdravstveno stanje – da je oseba, ki živi s HIV, pri čemer je ključno to, da je na redni terapiji in je posledično viremija pod mejo zaznave. To pomeni, da je bil predlagatelju onemogočen dostop do zavarovalnih storitev zgolj zaradi njegove osebne okoliščine – zdravstvenega stanja.

Zavarovalnica se je v tem postopku sklicevala na načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Pojasnila je, da je pri poslovanju zelo konzervativno naravnana in ne prevzema tako povečanih rizikov. Po prepričanju zavarovalnice je dejstvo, da zavarovanje osebe, ki je okužena s HIV, pomeni povečano tveganje, zavarovalnica pa tovrstnega povečanega tveganja ne more sprejeti, niti z morebitno višjo premijo, saj to ni njen poslovni model. Njen poslovni model je sprejemanje običajnega tveganja, torej zavarovanje bodočega negotovega dogodka, brez kakršnihkoli vnaprej znanih okoliščin, ki nakazujejo, da je možnost nastanka škodnega dogodka večja. Zavarovalnica je navedla, da je v konkretnem primeru vodila pogovore s pozavarovalnico z namenom pridobiti pozavarovanje predmetnih rizikov vezanih na zavarovanca, vendar je bila pri tem neuspešna. Zavarovalnica je zatrjevala, da je izogibanje prevzemu povečanega rizika gotovo legitimen cilj, ki ga zasleduje. Ker pa v poslovnem modelu zavarovalnice ni predvideno prevzemanje tovrstnih povečanih rizikov, tudi rešitev z morebiti višjo premijo pri njih ni mogoča.

Zagovornik je soglašal z zavarovalnico, da je izogibanje prevzemu povečanega rizika legitimen cilj, ki ga zasleduje zavarovalnica. Vendar pa je Zagovornik ocenil, da način, na katerega zavarovalnica zasleduje ta cilj v konkretnem primeru, ni niti potreben niti sorazmeren. Zavarovalnica je skladno z Zakonom o zavarovalništvu vse ponudnike in potencialne zavarovance, ki želijo dostopati do zavarovalnih storitev, dolžna obravnavati enako. V postopku selekcije in ocene tveganj ter pri določanju premij in pri izplačevanju zavarovalnin pa lahko upošteva merila zavarovalne stroke, ali le za naslednje zavarovančeve osebne okoliščine in značilnosti: starost, zdravstveno stanje, invalidnost in poklic ter druge osebne okoliščine, ki lahko utemeljeno vplivajo na višino prevzete nevarnosti, razen spola, materinstva in nosečnosti.

Specifično zdravstveno stanje posameznika, ki lahko utemeljeno vpliva na višino prevzetega tveganja, je v določenih utemeljenih primerih gotovo legitimen razlog za drugačno obravnavo pri določanju premij in pri izplačevanju zavarovalnin ali za zavrnitev sklenitve zavarovanja. Zagovornik ne zatrjuje, da je zavarovalnica dolžna z vsakomer skleniti zavarovalno pogodbo pod istimi pogoji. Ne more pa biti določena osebna okoliščina, če le ta ne vpliva utemeljeno na medsebojno pogodbeno razmerje, razlog za slabšo obravnavo ali za zavrnitev sklenitve pogodbe, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Zagovornik je svojo oceno v celoti oprl na mnenje strokovnjaka medicinske stroke, zaradi česar meni, da je zavrnitev sklenitve zavarovanja nesorazmeren ukrep zavarovalnice.

Nedvomno obstajajo tudi sredstva za doseganje legitimnega cilja (izogibanje prevzemu povečanega rizika), ki bi bila razumna, stvarno upravičena in primerna, hkrati pa tudi milejša in bi manj prizadela zavarovanca. Če je potencialni zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja bolj rizičen, bi bilo možno oceniti ta riziko in ga, glede na pravila zavarovalne stroke, zavarovati z ustrezno prilagojenimi pogoji (omejitve kritja za nekatere situacije, višjo premijo, manjši zneski anuitet, zavarovalnin), kot to narekujeta Zakon o zavarovalništvu in načelo sorazmernosti pri poseganju v pravico do enakega obravnavanja. To bi tudi zavarovancem z navedenimi osebnimi okoliščinami pod določenimi pogoji omogočilo pošten dostop in oskrbo z navedenimi storitvami.

V skladu z določbo 40. člena ZVarD v postopkih varstva pred diskriminacijo velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena, ki določa, da v kolikor so izkazana dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora domnevni kršitelj dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil te prepovedi, oziroma da je neenako obravnavanje dopustno in v skladu s tem zakonom. Ker zavarovalnica v postopku ni uspela izkazati izjeme od prepovedi neposredne diskriminacije, je Zagovornik ugotovil, da je zavarovalnica s tem, ko je zavarovancu zavrnila sklenitev zavarovanj, izpolnila znake neposredne diskriminacije.

 

2020-01-23T11:20:14+00:0022.01. 2020|