Diskriminacija osebe, ki živi s hiv-om, s strani zdravstvenega osebja in zdravstvene ustanove

Zagovornik načela enakosti je na podlagi predloga za obravnavo diskriminacije osebe, ki živi s hivom, ugotavljal, ali je bila ta oseba deležna diskriminatornega ravnanja s strani zdravstvenega delavca.  Ta je v čakalnici ene od slovenskih zdravstvenih ustanov opravljal storitev sprejema pacientov za zdravstveno obravnavo.

Omenjeni osebi, ki je  prišla po napotnico za zobozdravnika, je zdravstveni delavec povedal, da bi se morala oglasiti pri njih ob koncu delovnega dne, saj ima HIV. Takšen odnos in razkrivanje njenega zdravstvenega statusa pred drugimi pacienti v čakalnici jo je zelo prizadel in užalil njeno dostojanstvo. Še toliko bolj, ko ji je zdravstveni delavec zdravstveno kartico vrnil na način, da si je na roke nadel medicinske rokavice rekoč, da se mora tako zaščititi pred okužbo.

Podobno izkušnjo z istim zdravstvenih delavcev je omenjena oseba doživela nekaj mesecev pred tem, ko je izvedela za svojo okužbo. Oseba se uspešno zdravi. To pomeni, da je pri njej tako kot pri veliki večini (95%) vseh tistih oseb, ki vedo za svojo okužbo s hivom in se zaradi nje zdravijo, z zdravili dosežena praktična nemožnost prenosa virusa na druge osebe, saj le-ta v krvi ni več zaznaven.

Zaradi doživetega incidenta je oseba s pomočjo ene od slovenskih nevladnih organizacij najprej sprožila postopek v okviru varstva pacientovih pravic. V tem postopku je s strani zdravstvene ustanove prejela opravičilo. Obenem je zdravstvena ustanova podprla ravnanje zdravstvenega delavca, ki je ravnal po protokolu, ki je v zdravstveni ustanovi predpisan za sprejem in obravnavo pacientov, obolelih za nalezljivo boleznijo.

Zagovornik je v ravnanju zdravstvenega delavca prepoznal možno diskriminacijo na področju zdravstvenega varstva v obliki neposredne diskriminacije in nadlegovanja na podlagi osebne okoliščine zdravstvenega stanja osebe, tj. njene okužbe z virusom HIV. Zaradi v postopku ugotavljanja diskriminacije veljavnega obrnjenega dokaznega bremena, je morala zdravstvena ustanova dokazovati, da z ravnanjem zdravstvenega delavca ni bila kršena prepoved diskriminacije oz. da je bila neenaka obravnava osebe, ki živi s hivom, dopustna v skladu z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo – kot izjema od prepovedi diskriminacije.

Direktor zdravstvene ustanove je ravnanje zdravstvenega delavca opravičeval s samim protokolom, ki je v zdravstveni ustanovi predpisan za sprejem in obravnavo pacientov, obolelih za nalezljivo boleznijo. Ta pa naj bi tudi za osebe, za katere v zdravstveni ustanovi na podlagi njihove zdravstvene dokumentacije vedo, da so okužene z virusom HIV, določal ravnanja, kot je naročanje pacienta na koncu dneva ali oznaka »HIV+« na zdravstvenem kartonu. Namen vseh teh ukrepov naj bi bilo zavarovanje drugih pacientov in zdravstvenega osebja pred možnim prenosom okužbe.

Naročanje ob koncu dneva naj bi opravičevalo dejstvo, da je po protokolu potrebna temeljita sterilizacija uporabljenih medicinskih pripomočkov, kar naj bi predpisoval tudi sam Zakon o nalezljivih boleznih v smislu posebnih ukrepov za preprečevanje prenosa okužb. Zdravstvena ustanova je pojasnila, da v kolikor bi postopke izvajali tekom delovnega časa, bi lahko prišlo do daljših čakalnih vrst. V primerih oseb, ki živijo s hivom, pa naj osebje zdravstvene ustanove ne bilo seznanjeno z dejstvom njihovega uspešnega ali neuspešnega zdravljenja, kar naj bi opravičevalo ukrepanje po omenjenem protokolu.

Zagovornik je ugotavljal, ali bi argumenti, ki jih je predstavila zdravstvena ustanova, lahko opravičevali ravnanje zdravstvenega delavca po protokolu kot izjemo od prepovedi diskriminacije. Po tej neenako obravnavanje zaradi določene osebne okoliščine ne pomeni diskriminacije, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.

Zagovornik je izvedel t.i. tridelni test sorazmernosti, po katerem je obravnava lahko dopustna prav toliko in le tedaj, ko ni mogoče najti (nobenega) drugega, milejšega sredstva (oz. kombinacije ukrepov), s katerim bi bilo tak upravičen cilj mogoče doseči drugače. Varovanje vsakogar pred okužbo z nalezljivo boleznijo je zagotovo legitimen cilj. Pri tem pa je vprašljivo, ali so posebni ukrepi, ki jih zagovarja zdravstvena ustanova, dejansko ustrezni, potrebni in sorazmerni z ozirom na cilj, ki naj bi ga z njimi dosegali.

Zagovornik je za namen razrešitve tega vprašanja pri že omenjeni nevladni organizaciji ter na podlagi objav prof. dr. Janeza Tomažiča s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana pridobil podatke, na podlagi katerih je razvidno, da ima več kot 95% oseb, pri katerih je odkrit virus HIV, prav zaradi uspešnega zdravljenja nezaznaven virus v krvi. Tveganje za prenos virusa  z oseb, ki se učinkovito zdravijo z zdravili prot hivu, je tako zanemarljivo (»nezaznavnost = neprenosljivost«). Zato niso potrebni posebni ukrepi za preprečevanje prenosa okužbe z virusom HIV na druge osebe, temveč so dovolj že splošni previdnostni ukrepi za preprečevanje prenosa okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo. Le-ti so posebej predstavljeni v priporočilu »HIV in zdravstveni delavci« (ki je zdaj dostopen tudi na spletu). Tam je tudi izrecno poudarjeno, da »takih pacientov ni treba obravnavati kakor koli drugače od preostalih pacientov: ni jih treba naročati na koncu delovnega časa, izven delovnega časa itd., in da je pri vseh pacientih, ne samo tistih s prepoznano okužbo, treba postopati v skladu s splošnimi previdnostnimi ukrepi.«

Izkazalo se je, da so posebni ukrepi za preprečevanje prenosa okužbe s hivom sicer deloma ustrezni, saj se z njimi lahko dosega gotova preprečitev prenosa okužbe s hivom. A ukrepi niso nujni oz. dejansko niso potrebni, saj v primerih preprečevanja prenosa okužbe s hivom zadostujejo splošni previdnostni ukrepi za preprečevanje prenosa okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo. Posebne ukrepe bi sicer bilo smiselno izvajati za osebe, ki se zaradi okužbe s hivom ne zdravijo. To pa so v največji večini prav tiste osebe, ki za svojo okužbo s hivom sploh ne vedo in zato tega ne vedo niti v zdravstvenih ustanovah. Ker se torej ne ve, kdaj bi dejansko morali izvajati posebne ukrepe, kaže, da bi bilo najprimerneje, če bi se ti izvajali za vse paciente. Z ozirom na ugotovljeno dejstvo, da za vse (paciente in zdravstveno osebje) zadostujejo že splošni previdnostni ukrepi za preprečevanje prenosa okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo, pa je Zagovornik svoj test sorazmernosti zaključil z ugotovitvijo, da posebni ukrepi, ki jih zagovarja zdravstvena ustanova, v kolikor so ostrejši od omenjenih splošnih previdnostnih ukrepov, niso ne potrebno ne sorazmerno sredstvo za preprečevanje prenosa okužbe z virusom HIV. Posebni ukrepi so tako za osebe, ki živijo s hivom (in se zaradi te okužbe tudi uspešno zdravijo) pretirani, saj  nesorazmerno posegajo v enakopravno uživanje njihovih pravic na področju koriščenja zdravstvenih storitev, kar te osebe lahko občutijo kot žaljenje njihovega dostojanstva.

Tako je Zagovornik ugotovil, da zdravstvena ustanova krši prepoved diskriminacije s sprejemom in izvajanjem protokola, predpisanega za sprejem in obravnavo pacientov, obolelih za nalezljivo boleznijo, ker le-ta ni usklajen s sodobnimi priporočili za primerna ravnanja z osebami, ki živijo s hivom, in zato s prekomernimi ukrepi, predvidenimi v njem, posega v njihovo osebno dostojanstvo.

Prav tako je Zagovornik ugotovil, da je zdravstvena ustanova kršila prepoved diskriminacije, s tem ko je zdravstveni delavec v čakalnici opravljal storitev sprejema osebe, ki živi s hivom, na način, da je s svojim odnosom in razkrivanjem podatka o njenem zdravstvenem stanju pred ostalimi pacienti žalila njeno dostojanstvo. V tem ravnanju zdravstvenega delavca je Zagovornik namreč prepoznal nadlegovanje kot posebno obliko diskriminacije.

2019-10-14T14:50:41+00:0014.10. 2019|